»Kamorkoli pridem in kogarkoli spoznam, skoraj vsak mi začne pripovedovati, kako je kot otrok bral Zvitorepca in koliko veselja je imel s tem. Še danes me ustavljajo in mi povedo, da moje stripe predstavljajo tudi svojim otrokom, vnukom …,« je v enem od pogovorov leta 2015, ko je Miki Muster (preminil je leta 2018) prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, dejal klasik slovenskega stripa ter mojster animiranega filma, ilustrator in karikaturist. Dogodivščine Zvitorepca, Lakotnika in Trdonje, najpopularnejšega slovenskega stripa, ki je v na zadnji strani prvega slovenskega povojnega ilustriranega tednika Poletove podobe in povesti (PPP) od leta 1952 izhajal kar 21 let ter še s kasnejšimi ponatisi stripov, so spremljale številne generacije. V narisanih zgodbah je avtor svoje junake poslal na luno, pod vodo, v srednji vek, med Rimljane, v prihodnost, v Afriko, na Divji zahod in še drugam.
Kot je povedal umetnikov sin Miklavž Muster ob predstavitvi razstave, ki v Mestnem muzeju Ljubljana obeležuje letošnji ustvarjalčev jubilej, se očetu, ki je moral vsak teden oddajati novo nadaljevanje Zvitorepca, v nedeljo »še sanjalo ni«, kaj bo narisal. Potem je pogledal, kaj je bilo prejšnjič, vzel v roke papir in takrat so »vsi začeli hoditi po prstih« po hiši, da ga ne bi motili. A kot je še dodal, je oče vedno pravočasno dokončal novo nadaljevanje.
Domača tradicija in Walt Disney
»Mustrova risba me je očarala. Veseli smo, da imamo na razstavi, tudi po zaslugi Aleksandra Buha (pobudnika razstave in vodja Strip.art.nice, op. a.) in umetnikovega sina Miklavža Mustra celo zgodbo Čudežnega otoka v izvirni perorisbi (risba s peresom in tušem, op. a.). Muster je bil mojster risbe. Bila je mehka, gibka in okretna. Zagotovo je po tudi po njegovi zaslugi in priljubljenosti Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika pripomogel k temu, da na Slovenskem danes lahko rečemo, da je strip izredno priljubljen, kar vse bolj velja tudi za didaktično pedagoške principe, čeprav to ni nujno njegov sestavni del,« je o Mustrovi risbi in striparski dediščini dejala avtorica razstave Miki Muster, Ob 100-letnici rojstva Barbara Savenc, ki bo v mestnem muzeju na ogled do 22. februarja prihodnje leto.
»V svojih zgodbah sem skušal biti pozitiven. Moji junaki so se vedno borili proti slabemu in na koncu tudi zmagali,« je pred desetimi leti dejal oče Zvitorepca, Lakotnika in Trdonja. Držal se je načel, da mora zgodba biti napeta, smešna, poučna in nenasilna. »Zvitorepčeva druščina je prostodušna, povsem v duhu tistega časa in pozna vse novosti, ki jih je vključeval v dogodivščine in v humorne ter ne preveč nasilne zaplete in razplete,« je izpostavila sogovornica.
Liki iz slovenskih pravljic
Svoje nepozabne stripovske junake, ki so karikaturistično interpretirane živali s človeškimi lastnosti, je Muster ustvaril delno na podlagi domače tradicije. Iz slovenskih pravljic je vzel lisico, ki je v njegovih zgodbah postala bistroumni lisjak Zvitorepec. Volka, sicer v pravljicah negativni lik, pa je spremenil v njegovo nasprotje. Sicer požrešnega in nekoliko nerodnega, a simpatičnega Lakotnika. Dobrodušnost in pamet je nadel želvaku Trdonjo. Človeški protagonisti so se živalskim pridružili šele kasneje.
Ni skrivnost, da se je Muster pri stilizaciji živalskih likov oprl na Walta Disneya. Rojen v Murski Soboti kot Nikolaj, ki se ga je kmalu prijel vzdevek Miki, je večji del otroštva preživel v Ljubljani, kjer ga je začaral svet filma in animacije. Močen vtis je nanj naredila Disneyjeva Sneguljčica, prvi zvočni in barvni celovečerni animirani film, ki ga je prvič videl leta 1938 v kinu Unionu. Po tej izkušnji so ustvarjalčeve zvezke napolnili škrati in ni bilo več poti nazaj, kot ne dvoma, kaj bo njegov poklic.
O svoji fascinaciji in referenci na Disneyjeve like, je Muster vedno rad govoril. Kar je bilo v tistih časih tudi skoraj edino, kar je lahko pri nas poznal, za razliko od danes, ko je dostopna množica vse možnih vzorov. Po animaciji Sneguljčica se je Muster kasneje spoznal še s stripom in risanko Pogo, ki jo je ustvaril nekdanji Disneyjev risar Walt Kelly.
»Marsikdaj so ga označevali za slovenskega Disneyja, kar mu je bilo všeč. Čeprav je vedno povedal, da je to bilo izhodišče in da se je delno skliceval na priljubljene živalske Disneyjeva like, hkrati pa je že od začetka poskušal izoblikovati svojo posebno risarsko logiko. Kar lahko pri odličnem risarju tudi vidimo. Vsako leto je postajal boljši in njegovi liki se ne samo spreminjajo, tako kot njegova gibka črta, temveč postajajo tudi vse bolj odločni, veseli in pogumni,« je še o Mustrovi risbi in njenem zorenju dejala Barbara Savenc.
Od kiparja do risarja
Mojster risbe pa je bil po izobrazbi kipar. Študij kiparstva je leta 1953 končal na ljubljanski likovni akademiji in se kmalu zatem zaposlil kot novinar pri Slovenskem poročevalcu (Delo). Po diplomi je sicer naredil kiparski portret svoje žene, čeprav je vedel, da to ne bo počel v življenju. Želel si je ustvarjati za otroški svet in z risanjem se je ukvarjal že med študijem. »Risanje kiparjev je povsem drugačno kot slikarsko, saj se kiparji pri risbi, osnutku, takoj ukvarjajo s trodimenzionalnostjo, plastičnostjo. Iz vseh strani morajo poznati svojo figuro, kar pri slikarju ni tako obvezno in prav ta veščina je Mustru, ki jo je na akademiji verjetno najraje osvajal, zelo koristila pri oblikovanju stripa. Še bolj pa, ko je leta 1960 iz risanega preskočil v gibko risani medij, torej risanko,« je tudi povedala kustosinja za novejšo likovno umetnost 20. in 21. stoletja.
Kot samouk je Miki Muster osamosvojil tudi veščine animacije in pod okriljem Viba filma, kot so zapisali ob razstavi, ustvaril pionirska dela slovenskega risanega filma in z njimi postavil temeljne domače animirane umetnosti. Na začetku 60. let so nastale risanke, kot so Puščica, Kurir Nejček, Zimska zgodbe in druge.
Pri čemer je ves čas risal tudi slikanice, del širšega kolektivnega spomina pa so tudi njegovi zajčki cikcak, ki jih je narisal za televizijo in so pred osrednjimi poročili otroke pred spanjem spodbujale k umivanju zob. Nastali so, ko so se nanj obrnili v zobozdravniškem združenju, saj so hoteli, da naredi nekaj spodbudnega za otroško zobno in spalno higieno. Za kar ga kaj posebej niso potrebovali prepričevati. To pa niti ni bila edina animacija televizijskih reklam z Mustrovim podpisom. Med letoma 1967 in 1990 je nastalo še veliko drugih oglasnih spotov, okrog 380. Med njimi za Jelovico (z znamenitim sloganom Ne bom vam uspelo, to je Jelovica), bombone Šumi, Viki kremo, Kolinsko in druge.
Münchenski studio Bavaria
Več let je Muster živel in ustvarjal v Münchnu, kjer se je v studiu Bavaria Film posvetil risanemu filmu in sodeloval tudi z znanim argentinskim karikaturistom Guillermom Mordillom. V kasnejših letih pa se je znova posvetil karikaturi.
Izpolnil je svoje ustvarjalne sanje, zunaj risarskega sveta, pa je bil navdušen plavalec in tako večkratni dobitnik medalj na veteranskih tekmovanj v metulju in kravlu.
Miki Muster je začel ustvarjati v povojnem času, obdobju pomanjkanja, ko ni bilo ne tuša in folij ter je bilo težko dobiti prav tako papir. Sčasoma so se razmere izboljšale in ustvarjalec je v Italiji in Nemčiji kupoval potrebo orodje, med njimi kakovostne čopiče iz živalske dlake. Z leti, ko je Muster imel ne le boljše pripomočke, je dobival tudi vse več naročil, pri čemer pa mu v njegovi neustavljivi domišljiji idej ni nikoli manjkalo.
