Dolgo časa je veljalo pravilo: kar vidiš, to dobiš. Slika je bila končna resnica. Dvodimenzionalna iluzija, zamrznjena v času. Umetnostni zgodovinarji so stoletja stali pred platni, si gladili brade in ugibali o umetnikovih namenih. »Ali je želel, da roka stoji tako ali drugače?« »Je ta senca namerna ali zgolj napaka?« Nato pa je v muzej vstopila znanost. In prinesla s seboj igrače, ki bi ji jih zavidala celo Nasa. Danes vemo, da slika ni samo slika, pač pa je geološka tvorba. Je kot lazanja, sestavljena iz plasti laka, lazur, pigmentov, podrisb, popravkov in – presenetljivo pogosto – popolnoma drugih slik, skritih pod površjem.
Dobrodošli v forenzičnem laboratoriju umetnosti. Tu ne iščemo morilcev, ampak duhove. Iščemo pentimento (iz italijanske besede za »kesanje«) – trenutek, ko si je umetnik premislil, prebarval roko, spremenil nasmeh ali izbrisal celo osebo. V tem delu feljtona bomo olupili plasti nekaterih slavnih slik in odkrili, kaj se skriva pod njihovo kožo. Pripravite torej rentgenska očala.
Ženska za kitaristom
Piše se leto 1903. Pablo Picasso je star 22 let. Živi v Barceloni in Parizu, reven kot cerkvena miš. Je v svojem modrem obdobju, kot so ga poimenovali kasneje. Prijatelj Carlos Casagemas je storil samomor, svet je hladen, siv in moder.
Picasso naslika eno svojih najbolj ikoničnih del: Starega kitarista. Na njej vidimo shiranega, slepega starca v raztrganih oblačilih, ki se sklanja nad svojo kitaro. Slika je definicija žalosti in osamljenosti.
Toda kustosi na Art Institute of Chicago, kjer slika visi, so desetletja opažali nekaj čudnega. Barva na zgornjem delu slike, okoli kitaristovega vratu, je bila … neenakomerna. Kot da bi se nekaj prebijalo od spodaj. Obrisi obraza, ki ni bil kitaristov. Ko so sliko končno postavili pod rentgen, so osupnili. Pod Starim kitaristom ni bilo samo nekaj popravkov. Bila je celotna, popolnoma dokončana slika druge osebe. Rentgen je razkril duha ženske. Njen obraz je v profilu, gleda v levo, ženska ima dolge lase in zdi se, da doji otroka ali pa ima iztegnjeno roko. Kitaristova glava se natančno prilega njenemu ramenu. Zakaj? Je to skrito sporočilo? Simbolika?
Odgovor je veliko bolj prozaičen in hkrati bolj pretresljiv – revščina. Picasso v tistem času ni imel denarja za nova platna. Bil je obupan. Ko je dobil novo idejo, je pogosto vzel staro sliko in preprosto slikal čeznjo. Rentgen nam tako ne pove samo podrobnosti o tehniki, ampak tudi o življenju umetnika. Stari kitarist je mojstrovina trpljenja, toda dejstvo, da je naslikana na recikliranem platnu, ki ga umetnik ni mogel niti premazati z belo osnovo (zato se stara slika vidi skoznjo), doda novo plast resničnosti. In kdo je ženska iz ozadja? Žal tega ne bomo nikoli izvedeli.
Zverinica, ki je ni bilo
Leonardo da Vinci. Vedno se vrnemo k njemu. Njegova Dama s hermelinom (portret Cecilie Gallerani, ljubice milanskega vojvode Ludovica Sforze) je ena najlepših slik na svetu. Cecilia drži v naročju belega hermelina, simbol čistosti in – kar je pomembneje – simbol njenega ljubimca (Ludovico je imel vzdevek L'Ermellino).
Dolgo smo mislili, da je Leonardo sliko preprosto naslikal takšno, kot jo vidimo. Cecilia pozira, drži žival, Leonardo slika.
Nato je prišel Pascal Cotte. Francoski inženir je razvil revolucionarno kamero (Lumiere Technology), ki uporablja večspektralno analizo. Sliko je skeniral s svetlobo različnih valovnih dolžin in luščil plasti barve kot čebulo.
Leta 2014 je Cotte objavil svoje odkritje. Leonardo slike ni naslikal v slogu vse naenkrat. Slika je imela tri različne faze.
V prvi fazi, vemo danes, je Leonardo naslikal Cecilio brez živali. Samo lepo dekle, ki drži roke v prazno. V drugi fazi Leonardo doda majhno, sivo, podlasici podobno žival. Je precej neugledna. Tretja faza: žival poveča, ji spremeni barvo v snežno belo in jo naredi bolj mišičasto, skoraj heraldično. Hermelin postane superhermelin.
Zakaj je to pomembno? Ker nam ne pokaže Leonarda kot fotografa, ampak kot pripovedovalca in manipulatorja.
Verjetno je Leonardo najprej naslikal klasičen portret. Nato pa je Cecilia (ali vojvoda) zahtevala, da doda simbol njune zveze. Toda navadna podlasica ni bila dovolj plemenita. Leonardo je moral naravo izboljšati, da je ustrezala politični propagandi dvora Sforza. Spremenil je resničnost, da bi povedal boljšo zgodbo. Znanost je razkrila, da je bila ta ikonična žival pravzaprav naknadna misel, fotošop 15. stoletja.
Kmetica pod travo
Vincent van Gogh je bil znan po debelih nanosih barve (impasto). Njegove slike so reliefi. Toda prav ta debelina barve je znanstvenikom povzročala težave. Rentgen pri Van Goghu pogosto ne deluje dobro, ker je uporabljal barve s težkimi kovinami, ki blokirajo žarke. Leta 2008 so znanstveniki z Univerze v Antwerpnu in TU Delft uporabili bolj resno orožje. Sliko Zaplana trate, naslikano v Parizu leta 1887, so odpeljali v nemški pospeševalnik delcev (sinhrotron) Desy v Hamburgu. Sliko so bombardirali z visokoenergetskimi rentgenskimi žarki (fluorescenco), ki so povzročili, da so atomi v pigmentih zažareli. Ker ima vsak pigment (svinec, živo srebro, cink) svoj kemični podpis, so znanstveniki lahko natančno mapirali, kje je katera barva.
Rezultat je bil osupljiv. Niso dobili samo črno-bele sence. Dobili so barvno rekonstrukcijo. Pod preprosto sliko trave se skriva natančen portret kmečke ženske. Temne oči, stisnjen obraz, rjava obleka. Zgodba je podobna Picassovi. Van Gogh je portret naslikal na Nizozemskem, v Nuenenu (njegovo temno obdobje, v katerem so nastali tudi Jedci krompirja). Ko se je preselil v Pariz, je odkril impresioniste, svetlobo in barve. Njegove stare, turobne slike so se mu zdele zastarele. In ker je bil reven in ker mu brat Theo ni mogel pošiljati dovolj platna, je kmetico preprosto prekril s travnikom.
Znanost nam je tako vrnila izgubljeno Van Goghovo delo. Kmetica je bila zakopana pod travo več kot 120 let, dokler je fizika ni potegnila nazaj na svetlobo. »Presenetljivo je, kako te metode ponudijo intimen vpogled v umetnikov atelje. Vidimo Vincenta, kako se odloči, da je preteklost mrtva, in čeznjo dobesedno naslika novo življenje – rastočo travo,« je ob objavi študije dejal profesor na TU Delft Joris Dik.
Madame X in padla naramnica
Včasih pa znanost razkrije škandal, ki ga je umetnik poskušal prikriti.
John Singer Sargent je leta 1884 v Parizu razstavil portret Madame X (Virginie Gautreau). Slika prikazuje bledo, aristokratsko lepotico v črni obleki. Danes velja za mojstrovino. Toda ko je bila prvič razstavljena, je povzročila ogorčenje. Ljudje so bili šokirani. Zakaj? Slika se zdi danes precej spodobna. Kustosi v Metropolitanskem muzeju so sliko natančno pregledali. Izkazalo se je, da je Sargent sliko po razstavi popravil. Na originalni različici (kar so potrdile kasnejše analize in fotografije iz salona) naramnica na desni rami Madame X ni bila na rami. Padla ji je na nadlaket.
Ta podrobnost – padla naramnica – je bila za pariško družbo leta 1884 preveč. Sugerirala je, da se bo obleka vsak hip snela. Sugerirala je spolnost, dostopnost, budoar. Kritiki so Sargenta raztrgali. Virginie Gautreau je bila ponižana. Sargent je sliko umaknil, jo odnesel v atelje in naramnico dvignil nazaj na ramo, da bi rešil čast dame in svojo kariero. Znanost nam danes pokaže točno tisto potezo čopiča, s katero je Sargent cenzuriral samega sebe. Pod spodobno naramnico še vedno leži škandalozna verzija.
Znanost ne uničuje čarovnije umetnosti. Nasprotno. Dela jo bolj človeško. Ko gledamo rentgenske posnetke in infrardeče skene, ne vidimo več božanskih genijev, katerih roke so vodili angeli. Vidimo ljudi. Vidimo Picassa, ki nima denarja za platno. Leonarda, ki mora ustreči nečimrnemu šefu. Sargenta, ki panično popravlja svojo napako, da bi ustavil govorice. Vidimo proces. Napake. Kesanje. In prav te napake so tisto, kar naredi umetnost živo. Slika ni samo končen izdelek, pač pa je, če pomislimo, bojno polje, na katerem se je umetnik boril s snovjo, idejo in okoliščinami.
