Razumeti Združene države Amerike v današnjem času je bržkone nemogoče brez razumevanja njenih vojn – kako nastanejo, kam so usmerjene in zakaj se zanje sploh odločajo. Imenitno izhodišče je analiza ozadja invazije ZDA na Irak leta 2003, ki razkriva skrbno načrtovano in večplastno operacijo strateškega komuniciranja, katere cilj je bil prepričati skeptično domačo in mednarodno javnost o nujnosti vojaškega posredovanja. To se je na koncu izkazalo za izmišljeno, kar so v ameriškem vrhu (in v vrhu zaveznic) dobro vedeli.
Nemara ste opazili, da smo v pregledu zgodovine ZDA preskočili vietnamsko vojno. To ni bilo naključje. O njej je veliko znano, vemo, da se je končala s krvavim nosom velesile. Od tega je minilo lepo število let.
Za današnje razumevanje položaja ZDA je bržkone bolj pomembna odločitev administracije tedanjega predsednika Georgea W. Busha za invazijo na Irak in odstranitev Sadama Huseina spomladi 2003. Ta ni temeljila zgolj na obveščevalnih podatkih, pač pa na obsežni in sofisticirani propagandni kampanji. To je dobro dokumentirano. Dokumenti in poročila iz tistega časa kažejo, da so bili ključni argumenti – predvsem obstoj orožja za množično uničevanje in povezave režima z Al Kaido – skrbno zgrajeni in v javnost posredovani s pomočjo specialistov za dezinformacije in namenskih vladnih uradov.
Mož iz središča mreže
V središču te mreže se je znašel mož po imenu John Rendon, ki se je sam rad predstavljal kot informacijski bojevnik. Njegov opis delovanja ponuja redek vpogled v mehanizme vplivanja.
Na enem od svojih redkih javnih nastopov, na akademiji ameriških zračnih sil, je Rendon pojasnil svojo vlogo ob koncu prve zalivske vojne leta 1991: »Ko so ameriški vojaki vstopili v Kuvajt, so jih pričakale tisočglave množice, ki so mahale z ameriškimi zastavami. Ste se kdaj vprašali, kako so prebivalci Kuvajta, ki so sedem mesecev živeli pod iraško okupacijo, prišli do toliko zastav? No, to je bilo moje delo.«
Ta posel, kot ga je imenoval, je opravljal tako učinkovito, da ga je Pentagon najemal desetletja. Njegov življenjepis vključuje operacije v Nikaragvi za demoralizacijo sandinistov, v Panami za destabilizacijo generala Noriege ter posredovanja v nekdanji Jugoslaviji, na Haitiju in v Afganistanu.
Toda Irak je ostal njegova osrednja naloga. Že od leta 1990 je Rendon sodeloval pri operacijah proti Sadamu Huseinu. Vzpostavljal je radijske postaje, usmerjene proti Bagdadu, ki so predvajale programe za zasmehovanje diktatorja, in ustanavljal navidezne opozicijske organizacije, kot je bila Koalicija za pravico v Iraku. Po naročilu Centralne obveščevalne agencije (Cia) je celo zasnoval ime za glavno opozicijsko gibanje v izgnanstvu, Iraško nacionalno gibanje.
Po poročanju časnika The New York Times so tako imenovani jastrebi – ljudje, ki zagovarjajo vojno in vojaški spopad – v Bushevi administraciji glavno medijsko ofenzivo za utemeljitev nove vojne zasnovali poleti 2002. Cilj je bil prepričati tako politične elite kot javnost tako v Združenih državah kot v Evropi, kjer je nasprotovanje vojni naraščalo.
Od septembra 2002 je začelo delovati več organizacij, vsaka s svojo nalogo pri »trženju« konflikta.
Večerje in zajtrki
Bela hiša je spodbudila ustanovitev Odbora za osvoboditev Iraka (Committee for the Liberation of Iraq). Ta organizacija, ki je delovala v uglednih prostorih blizu Kongresa v Washingtonu, je uradno promovirala strmoglavljenje Sadama Huseina. V praksi so za novinarje organizirali večerje z visokimi uradniki Pentagona, zajtrke s predsednikovimi svetovalci in brifinge z neodvisnimi strokovnjaki za Bližnji vzhod, ki so vsi zagovarjali nujnost vojaškega posredovanja.
Ta model ni bil nov. Leta 1990 je podoben kratkotrajni Odbor državljanov za svoboden Kuvajt, ki ga je diskretno financiral kuvajtski emir, prepričal ameriški kongres in svetovne medije z danes ovrženo zgodbo o iraških vojakih, ki naj bi v porodnišnici v Kuvajtu metali dojenčke iz inkubatorjev.
V novem odboru za Irak so sedele nekatere najvplivnejše desničarske figure Republikanske stranke, pa tudi Bruce Jackson, nekdanji podpredsednik orožarskega velikana Lockheed Martin, in James Woolsey, nekdanji direktor Cie v devetdesetih letih. Woolsey je leta 2002 zaman potoval po svetu in iskal dokaze, ki bi Irak povezali z napadi 11. septembra. Čeprav jih ni našel, je v medijih vztrajno zagovarjal tezo o sodelovanju Bagdada s teroristi.
Da so bili ti jastrebi redni gostje na ameriških televizijah in v mednarodnih medijih, je skrbela vplivna agencija za odnose z javnostmi Benador Associates, ki je aktivno upravljala njihovo mednarodno promocijo.
Vzporedno z zunanjimi odbori je deloval tudi notranji vladni aparat. Ustanovljen je bil Urad za globalne komunikacije (Office of Global Communications), ki ga je vodil Tuker Eskew. Njegovo poslanstvo je bilo jasno in neposredno. »Vsak dan usklajujem dejavnosti glavnih govorcev administracije,« je dejal Eskew, »da gre v javnost eno in samo eno sporočilo.«
Njegov urad je bil utrjevalec uradne linije. V javnost je pošiljal dosjeje Bele hiše o Iraku, ki so se pozneje izkazali za prirejene ali napačne. Eskew se je hvalil: »Objavili smo satelitske posnetke jedrskih lokacij v obnovi.«
Pozneje so inšpektorji Združenih narodov po več obiskih na teh istih lokacijah poročali, da niso odkrili ničesar sumljivega.
Načrt B: prikrite operacije
Kljub vsem prizadevanjem javno mnenje, zlasti v ključnih evropskih zavezniških državah, ni bilo prepričano. V Pentagonu so se zato pojavile ideje o bolj neposrednih ukrepih. Kaj pa, če bi plačali novinarje v pomembni zavezniški državi, na primer v Franciji, da bi pisali provojne članke?
Že februarja 2002 je The New York Times razkril obstoj skrivnostnega Urada za strateški vpliv (Office of Strategic Influence – OSI). Ta urad je imel pooblastila za izvajanje dezinformacijskih operacij, tudi v prijateljskih državah. Eden od njegovih glavnih animatorjev je bil, ponovno, John Rendon.
Razkritje je povzročilo tolikšen škandal, da je moral obrambni minister Donald Rumsfeld naznaniti zaprtje urada. Toda kot je Rumsfeld sam razkril novembra 2002 v pogovoru z novinarji, se prikrite dejavnosti niso ustavile. »Rekel sem: 'V redu, hočete pokopati to stvar. Prav, lahko pokopljete ime. Ampak še naprej bom počel vse, kar je treba.' In sem.«
Kaj točno je to pomenilo, ni mogoče z gotovostjo trditi niti danes. Toda v tistem času so se v medijih pojavljala nenavadna pričevanja, na primer zgodba domnevne ljubice Sadama Huseina. Ta neznana ženska je trdila, da je bil diktator skoraj impotenten, da je redno uporabljal viagro in – kar je bilo politično najbolj kočljivo – da se je večkrat pogovarjal z Osamo bin Ladnom.
Za analitike, ki so spremljali delo Johna Rendona, je bil to klasični primer operacije črne propagande, zasnovane v delavnicah informacijskih bojevnikov. Odstranitev Sadama Huseina tako ni bila le vojaška operacija, temveč je bila predvsem skrbno izveden projekt strateškega komuniciranja, v katerem je bila resnica zgolj ena od možnih spremenljivk.
Težko si je predstavljati, da so ameriški oblastniki zamenjali način dela. Lekcija iz Iraka, ko je takšno ravnanje neposredno povzročilo več 100.000 smrti, je tudi lekcija za današnji čas. Redki pa so politiki, ki so se pripravljeni upreti ameriškemu vplivu – tudi pri nas.
