Avgust 1991. V sterilnem mrazu operacijske dvorane na Inštitutu za nevrologijo Barrow leži ženska. Njeno telo je prekrito z modrimi rjuhami. Njene oči prelepljene z lepilnim trakom. Na ušesih so slušalke, ki oddajajo glasne klike. Toda to sploh pri vsem tistem ni najbolj nenavadno. Njeno srce ne bije. Njena pljuča ne dihajo. Njena telesna temperatura je spuščena na ledenih 15 stopinj Celzija. In kar je najpomembneje: v njeni glavi ni niti kapljice krvi. Pam Reynolds je, po vseh medicinskih definicijah, mrtva. Gre namreč za drzen, tvegan kirurški manever, imenovan operacija mirovanja. Toda medtemko kirurgi žagajo njeno lobanjo, Pam Reynolds vidi in sliši vse. Njena izpoved je postala posebej zanimiva za raziskovalce zavesti in trn v peti skeptikov.
Smrt je običajno enosmerna cesta. Toda v moderni medicini obstajajo trenutki, ko zdravniki ustavijo promet in potnika potegnejo nazaj z roba prepada. Primer Pam Reynolds, 35-letne pevke in tekstopiske iz Atlante, ni samo zgodba o takšnem preživetju, pač pa je najbolj dokumentiran primer v zgodovini tistega, kar imenujemo »obsmrtna izkušnja« (NDE – »near-death experience«).
Zakaj je ta primer tako poseben? Ker se ni zgodil v prometni nesreči na cesti ali doma v postelji, kjer ni prič. Zgodil se je pod najbolj strogim medicinskim nadzorom, kar si jih lahko zamislite. Njena smrt je bila načrtovana, merjena in zabeležena s strani vrhunske ekipe nevrokirurgov.
Grozljiva novica
Tistega leta je Reynoldsova namreč izvedela grozljivo novico. V njenih možganih se je napihnila velikanska anevrizma – izboklina na krvni žili, ki je grozila, da bo vsak čas počila in jo takoj ubila. Zaradi njene lege na dnu možganov je bila neozdravljiva in neodstranljiva z običajnimi metodami.
Njeno edino upanje je bil dr. Robert Spetzler, slavni nevrokirurg, ki je pionirsko razvil postopek, imenovan hipotermični srčni zastoj. Načrt je bil sledeč. Pacientko ohladijo na 15 stopinj Celzija (normalna temperatura je 37 stopinj), ustavijo srce in pljuča ter iz telesa izčrpajo skoraj vso kri.
To omogoči kirurgu 45 minut časa, da popravi anevrizmo v popolnoma suhem in mirnem okolju, preden nastopijo nepopravljive poškodbe možganov.
Med tem postopkom je pacient v stanju, ki je najbližje smrti, kar je mogoče doseči in se še vrniti. Črta EEG je povsem ravna, možganske aktivnosti ni. Ničesar ni.
»V tistem stanju,« je kasneje pojasnil dr. Spetzler, »so možgani popolnoma tiho. Ne bi smeli biti sposobni proizvajati sanj, halucinacij ali spominov.«
»Videti sem bila siva«
Pa vendar je Pam Reynolds trdila nasprotno.
Ko so jo anestezirali in preden se je njeno srce popolnoma ustavilo, je Pam začutila nekaj nenavadnega. Kasneje je pripovedovala, da je zaslišala zvok, ton v naravnem D-duru, ki jo je potegnil iz telesa.
»Imela sem občutek, da me je potegnilo skozi vrh glave,« je povedala v intervjuju za britanski BBC leta 2002. »Bilo je, kot bi se snela rokavica. Občutek je bil neverjetno naraven.«
Nenadoma se je znašla lebdeča nad operacijsko mizo, blizu kirurgovega ramena. Gledala je navzdol na svoje telo. »Mislila sem si: 'Joj, to pa ne izgleda dobro',« se je spominjala. »Videti sem bila siva, kot mrtva reč.«
Toda tisto, kar je sledilo, je ključen dogodek, ki bega znanstvenike. Pam je začela opisovati orodja, ki so jih uporabljali kirurgi.
Dr. Spetzler je moral prežagati njeno lobanjo, da bi prišel do možganov. Uporabil je posebno pnevmatsko žago. Pam Reynolds, ki je imela oči trdno prelepljene in je bila v globoki narkozi (še preden so ji ustavili srce), pa jo je lahko natančno opisala.
»Sploh ni bila videti kot žaga, kakor si jo običajno predstavljamo,« je rekla. »Bolj je bila videti kot električna zobna ščetka.« Opisala je še, da je imela zamenljive rezila, ki so bila shranjena v nečem, kar je spominjalo na škatlo za ključe.
Dr. Michael Sabom, kardiolog iz Atlante, ki je preiskoval njen primer in napisal knjigo Light and Death (Luč in smrt), je bil osupel. Preveril je opremo. Žaga, imenovana Midas Rex, je resnično videti kot električna zobna ščetka in njena rezila so res pakirana v škatlo, ki spominja na komplet orodja oziroma škatlo za ključe.
Kako bi Pam to vedela? Nikoli prej ni videla te opreme. Ko je vstopila v dvorano, je bilo orodje še zapakirano in pokrito.
Pogovor o preozkih žilah
Še bolj osupljiva je bila njena slušna zaznava. Med operacijo je kirurginja, ki je poskušala vstaviti kanilo v dimlje za obvod, naletela na težavo. Pam je slišala pogovor.
»Da, slišala sem ženski glas, ki je rekel: 'Imamo težavo. Njene arterije so preozke',« je trdila Pam. Nato je slišala dr. Spetzlerja, kako je naročil, naj poskusijo na drugi strani.
Dr. Sabom je pridobil operacijske zapisnike in transkripte. Pogovor se je dejansko zgodil, skoraj dobesedno tako, kot ga je opisala Pam.
To je problematično iz dveh razlogov: prvič, bila je pod splošno anestezijo, in drugič, v ušesih je imela posebne slušalke, ki so oddajale glasne klike (100 decibelov, 11-krat na sekundo). Te uporabljajo za merjenje aktivnosti možganskega debla. Ob klikih je praktično nemogoče slišati pogovor v sobi, tudi če si buden.
Potovanje v svetlobo
Ko se je postopek začel – ko so ji izčrpali kri in ustavili srce – je Pamina izkušnja prešla iz izventelesne v obsmrtno izkušnjo.
Pripovedovala je, da je zapustila operacijsko dvorano in potovala skozi temen tunel proti neverjetno svetli luči. »Svetloba ni bila zaslepljujoča, bila je topla,« je rekla.
Tam je srečala ljudi. Prepoznala je svojo babico in strica, ki sta bila že pokojna. Opisala je, da niso govorili z besedami, ampak telepatsko. »Samo vedela sem, kaj mislijo.« Opisala je občutek popolne blaženosti, varnosti in ljubezni. Ko je bil čas za vrnitev, se je upirala. Njen stric pa jo je porinil nazaj proti telesu.
»Bilo je kot skok v bazen z ledeno vodo,« je opisala trenutek, ko se je vrnila v svoje telo. To se je časovno ujemalo s trenutkom, ko so zdravniki začeli ponovno ogrevati njeno telo in zaganjati srce.
Dr. Robert Spetzler, človek, ki je Pam rešil življenje in ki velja za enega najboljših nevrokirurgov na svetu, ostaja odprt, vendar previden. Ni postal vernik v posmrtno življenje, toda priznava, da primera ne zna pojasniti zgolj z medicinskimi dejstvi.
V dokumentarcu The Day I Died je Spetzler dejal: »V tistem stanju hipotermičnega zastoja so možganski valovi popolnoma ravni. Monitorji ne kažejo nobene aktivnosti. Kako lahko v takem stanju obstaja tako strukturirano zavedanje? Nimam odgovora.«
Priznal je tudi, da so njena opažanja o dogodkih v dvorani srhljivo točna. »Ali je to dokaz posmrtnega življenja? Ne vem. Ampak zagotovo nas uči, da o človeški zavesti vemo manj, kot si mislimo.«
Kaj to pomeni za nas?
Pam Reynolds je okrevala po operaciji in živela še 19 let (umrla je leta 2010 zaradi srčnega popuščanja, nepovezanega z anevrizmo). Do konca življenja je ostala prepričana, da smrt ni konec. »Ne bojim se umreti,« je rekla. »Vem, kaj je tam. In je čudovito.«
Njen primer ostaja nekakšen zlati standard. Za skeptike je to le izjemno redek primer budnosti med anestezijo, pomešan s halucinacijami umirajočih nevronov. Za vernike in mnoge raziskovalce pa je to dokaz, da možgani niso proizvajalec zavesti, ampak zgolj njen sprejemnik. Ko se sprejemnik (možgani) pokvari ali ugasne, signal (duša oziroma zavest) še vedno obstaja, le telo ga ne more več predvajati.
Sicer pa je tudi v Sloveniji kar nekaj pričevanj, ko so ljudje doživeli nekaj podobnega.
Torej, ko zvečer ležete v posteljo in ugasnete luč, se morda vprašate: kdo ste vi? Ste zgolj skupek električnih impulzov v treh kilogramih želatinastega tkiva? Ali pa ste, kot je verjela Pam Reynolds, potnik v biološkem vozilu, ki lahko izstopi, ko se motor ustavi?
Znanost še nima odgovora. Toda nekje v arhivih bolnišnice v Phoenixu ležijo zapisi o ženski, ki je videla svojo lastno smrt, si jo zapomnila in se vrnila, da bi nam o njej povedala. In to je zgodba, ki nas mora, ne glede na naša prepričanja, prisiliti k razmisleku.
