Adventni čas v gorah ima posebno moč. Ko se dnevi skrajšajo in se svet potopi v mehko tišino snega, se človek skoraj ne more upreti želji, da bi se odmaknil od vsakdanjega vrveža in poiskal prostor, kjer december še vedno diha z vonjem tradicije, topline in družinske povezanosti. Kačjak, na prvi pogled le čarobna gora med Koroško in Salzburgom, prav v adventnem času postane kraj, kjer se čas ustavi in kjer se preproste stvari znova zdijo dragocene.
Advent v svoji prvinski obliki
Visoko zgoraj, na več kot 1700 metrih nadmorske višine, se razprostira edinstven zimski svet, ki ga vsako leto znova oživi Adventna pot na Kačjaku. To ni le turistični izlet ali še ena v vrsti božičnih prireditev. Gre za doživetje, ki ga družine, pari in ljubitelji zimskega pohodništva opisujejo kot »advent v svoji prvinski obliki«. Brez bleščic, brez mestnega hrupa, brez komercialnega balasta – samo iskrena decembrska toplina, skrita v snegu, lesu in lučkah, ki v gorski tihi noči svetijo topleje kot kjer koli drugje.
Ko stopiš na pot, se najprej nad teboj razpre ogromno belo prostranstvo Gontala – naravovarstvenega območja, ki objema celotno pokrajino s svojo spokojno, skoraj pravljično lepoto. Od alpskega gostišča Bacher se začne 2,5 kilometra dolga palčkova pot, ki je kot ustvarjena za družinska doživetja. Otroci že od daleč začutijo pustolovščino, pri čemer lesene skulpture škratov, bleščeče lučke med drevesi in čarobni božični labirint tudi pri starejših prebudijo domišljijo in otroka v njih. V zasneženem gozdu luči se zdi, kot da vsak korak odpira novo poglavje pravljice, pisane v svetlobi in tišini. V tišino zasnežene poti občasno zarežejo le zvončki konjske vprege, ki obiskovalce popeljejo do vstopnih vrat pravljične vasi.
Ko dosežete kočo Pritzhütte, kjer se v hladnem zimskem zraku dviga vonj po kuhanem vinu, vročem čaju in toplem zavitku, se začne pravi vrhunec dneva – adventna pot. Dva kilometra dolgo krožno popotovanje mimo lesenih koč, ki v poletnih mesecih služijo bodisi kot seniki ali pastirske koče, po samotnih, z lučkami nežno razsvetljenih gorskih poteh vodi v osrčje zimskega čudeža. Mraz, ki se zažira v prste, in osamljene snežinke, ki občasno padajo z neba, delujejo kot dodatna kulisa glasbenim tonom rogistov ali pihalne godbe, ki tu in tam napolnijo zrak. »Tukaj je advent doma in vsi, ki pridemo, smo del te zgodbe,« je svoje navdušenje z nami delila obiskovalka iz Italije. Kajti na poti lahko srečate družine, ki se smejijo, ko se otroci lovijo po snegu, pare, ki z roko v roki stopajo v noč, in stare starše, ki z nežnim nasmehom opazujejo svoje vnuke. Prav tako so na pot vabljeni psi, ki pa morajo biti vajeni zimskih razmer, predvsem hudega mraza. Pot ni zahtevna, a kljub temu dovolj dolga – od sedem do deset kilometrov, če si privoščite celotno izkušnjo –, da se človek oddalji od vsakodnevnih skrbi in se potopi v svež, mrzel zrak ter spokojne misli.
Obisk pevcev in otroške delavnice
Za tiste, ki ne želijo ali ne zmorejo prehoditi celotne poti, je tu vožnja s sanmi s konjsko vprego. Ko sani drsijo čez sneg, pod kopiti konj pa nežno škriplje led, se človeku naježijo dlake, ker ima občutek, da je za trenutek prestopil prag časa. Pri Lex-Platzu ali v Pritzhütte se lahko ustavite in prisluhnete glasbi, okusite lokalne dobrote ali pokukate v kočo s spominki, kjer obiskovalci občudujejo ročno izdelane lesene in izrezljane izdelke. Kakšen spominek, morda angelček ali majhen izrezljan škrat, se hitro znajde v nahrbtniku, saj nosi s seboj kos pristne alpske tradicije.
Med potjo se boste gotovo ustavili v koči, kjer so se za leseno mizo posedli pevci. Tam odmevajo adventne pesmi, tiste, ki smo jih poslušali kot otroci in ob katerih začutimo toplino domačega ognjišča. Ko se glasovi združijo, se ustvarja nekaj, česar se ne da opisati – občutek pripadnosti in veselja, ki ga lahko ponudi le december. Ob pripovedih, ki jih tam delijo, se srca mehčajo, spomini prebujajo in ljudje sedijo drug ob drugem, kot da se poznajo že leta.
Za najmlajše je tam še prav poseben svet: medvedkova delavnica. Otroci ustvarjajo z angeli, lepijo, barvajo, izdelujejo spomine, ki jih bodo hranili še dolgo. Božični hlev s pravimi živalmi pa je sploh magnet za otroške oči – ko se zasvetijo ob pogledu na puhaste ovčke ali zaspanega oslička, postane jasno, zakaj je advent na Kačjaku nekaj, kar se vtisne globoko v družinske albume.
V gorah je advent tišji
Med pohodom se človek ne more izogniti občutku, da je prav tu skrito bistvo decembra. V gorah je advent tišji, resničnejši, bolj povezan z naravo in ljudmi. Družine si podarijo čas, ne stvari. Pogovori tečejo počasneje, koraki so mehkejši. Sredi snežnih poti, kjer veter nežno ziblje smreke, človek začuti tisto iskrico, ki jo išče vse leto – toplino, ki ne prihaja iz lučk, temveč iz src ljudi ob njem.
In ko se na koncu dneva vrnete v dolino, še vedno zaslišite nežno zvonjenje konjske vprege nekje izza ovinka. Morda se vam bo zazdelo, da ste se za trenutek vrnili v otroštvo, ko je bil božič preprosto čaroben. Kačjak poskrbi, da ta občutek spet oživi.
Adventna pot na Kačjaku ni le pohod. Je zimska pravljica, zapisana v snegu, lučkah in družinskih trenutkih, ki grejejo srce še dolgo po tem, ko se luči v gorah ugasnejo.
