Kdor bi hotel od blizu doživeti, kaj pomeni pripadnost podjetju, bi moral pred dnevi stopiti do Muzeja moderne in sodobne zgodovine Slovenije v Ljubljani, kjer so odprli razstavo Adria za vedno (Adria 4ever). O naši Adrii Airways torej, ustanovljeni pred natanko 65 leti. Domačega letalskega prevoznika so za vedno prizemljili leta 2019, a »adrijevci« ga tudi po sedmih letih niso pozabili in so dodobra napolnili avlo muzeja. Z vseh vetrov so »prileteli« obujat spomine: stevardese in stevardi, tehnično osebje, dispečerji, piloti, ki zdaj letijo za tuja podjetja ali so se upokojili, pridružili so se celo nekdanji Adrijini piloti iz Hrvaške in Srbije …
Vzdušje pa prešerno. »Prevladujejo lepi spomini, zdi se, kot da vseh teh let vmes ni bilo. Vsi, ki smo prišli v Adrio, smo bili zelo predani podjetju, in to se čuti še danes. Vsako leto se srečamo pod geslom Adria 4ever, kot smo poimenovali zadnji Adrijin polet leta 2019,« poudarja Barbara Mihevc Bukovec, etnologinja, ki je v Adrii delala 32 let, kasneje do upokojitve pa prav v muzeju.
Muzej je veliko razstavo o Adrii Airways pripravil že leta 2011, ob 50. obletnici ustanovitve podjetja, ko še nihče ni slutil, kaj se bo zgodilo osem let kasneje. Že takrat so se stkale vezi med zaposlenimi v muzeju in Adrii. »Ženska energija se je zbrala, nasmejale smo se kot še pri nobeni razstavi. Tokrat smo z manjšo razstavo ob nesojeni 65-letnici želele opozoriti, da duh Adrie še živi, da so zaposleni še povezani in imajo še veliko povedati,« je poudarila Monika Kokalj Kočevar, soavtorica razstave iz Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije.
Lipov list ali »srček« na repu
V muzeju hranijo več tisoč fotografij in več kot 400 uniform Adrijinega kabinskega osebja, ki so jih zaposleni ob stečaju morali vrniti podjetju. »Srce se nam je paralo, da bi ob stečaju Adrie vse to propadlo in šlo v pozabo, zato smo prosili muzej za pomoč,« se spominja nekdanja zaposlena v Adrii Darinka Potokar. V dediščino pa sodijo tudi pričevanja zaposlenih. Manj znana je, denimo, zgodba, kako je nastal najbolj znan logotip Adrie Airways. Ko so v podjetju naročili prvega aibusa, so se odločili tudi za prenovitev celostne podobe in komuniciranja, vključno z logotipom podjetja.
»Nikoli mi ni bilo razumljivo, zakaj so letalske družbe tako sramežljivo, z majhnimi črkami postavljale svoje ime na trup letala. Z Adrijinim novim logotipom smo nakazali spremembo zunanje podobe letal. Napis je lahko tudi logotip,« pravi Samo Ivančič, arhitekt, takrat na Adrii zadolžen za korporacijsko komuniciranje in novo celostno podobo. Pri oblikovanju novega logotipa se je povezal z glavnim oblikovalcem pri Airbusu Knutom Marsenom.
»Prvi avion, še pred airbusom, ki smo ga čez celoten trup prelepili z novim logotipom Adrie, je bil DC-9 leta 1986. Vse smo delali ročno in se še učili, tako sem pomagal tudi lepiti črke na trup. Takrat so šele prišle na trg tehnologije tiskanja na velike površine, da smo lahko prišli do primernih nalepk iz perforirane folije,« pripoveduje Ivančič. Na rep letala je sodil znak podjetja. V 80. letih je bila aktualna velika slovenska turistična promocijska akcija Slovenija, moja dežela z lipovim listom. »Poigraval sem se z idejo, kako lipov list zgibati v avionček. Tako je nastala poševna črka A in spodaj njen odsev. Odtenka modre barve smo izbrali, ker sta to na posnetkih Slovenije iz vesolja najbolj poudarjeni barvi,« razlaga Ivančič. V tem stiliziranem lipovem listu iz črke A in njene sence so številni videli obliko srca, tako da se je znak uveljavil kot Adrijin »srček«.
Ta logotip je postal najbolj prepoznaven simbol družbe vse do propada Adrie, ki jo je v stečaj spravil nemški finančni sklad 4K Invest, le tri leta po privatizaciji prevoznika, ki jo je leta 2016 izpeljala vlada Mira Cerarja. Nobena vlada zadolžene Adrie ni več hotela reševati. Tudi blagovna znamka Adria Airways z logotipom vred je pristala v stečajni masi in leta 2021 jo je za vsega 33.000 evrov kupil poslovnež iz Združenih arabskih emiratov Munif O. Tarmum.
Uničili so dobro podjetje
Stečajni postopek Adrie sicer še ni končan, zaposlenim pa tudi še dolgujejo neplačane plače, pove Gordana Boberič, nekdanja predsednica sindikata Združenje kabinskega osebja posadk letal Slovenije. »A ljudje smo naravnani tako, da ostanejo samo lepi spomini. Prvič sem kot stevardesa, takrat še študentka, poletela 1. maja 1984, ko je v Ljubljani močno snežilo. Leteli smo prek Beograda na Ciper, kjer nas je pričakalo 26 stopinj, pa še prosto smo imeli. 35 let sem preživela v Adrii. Ta poklic je bil res privilegij,« je pomahala z nekdanjo rutko, ki je sodila k sinje modri uniformi stevardes. »Adria je za nas pomenila drugi dom. Širila je meje domovine, vse do koder so letela naša letala. Še se spomnimo besed marsikaterega potnika, ki je ob vkrcanju na krov Adrijinega letala v tujini dejal, da je doma. Spomnimo se dni, ko je Slovenija še imela krila,« je dodala nekdanja zaposlena v Adrii Adrijana Šelj, ki je pomagala postavljati razstavo.
»Uničili so dobro podjetje. Največja škoda je, da so se porazgubili znanje in izkušnje,« ugotavlja 79-letni upokojeni pilot Franc Kralj, ki ga kolegi poznajo po vzdevku Medvedek. Spomnil je, da je prav takratna Inex Adria Aviopromet dosegla, da so na fakulteti za strojništvo leta 1979 odprli letalski oddelek. »Za koga pa zdaj šolamo pilote?« se sprašuje. Novogoriški pilot Aleksander Modic je po propadu Adrie brez težav našel delo v tujini. Leti v Nemčiji za hrvaško letalsko družbo, ki daje letala v najem drugim operaterjem, 15 dni leti, 15 dni je doma v Sloveniji. »Prej si sploh nisem predstavljal, da bi bilo zame na svetu še kaj drugega kot Adria. Zdaj lahko primerjam, in ugotavljam, da je bila Adria Airways na zelo visoki ravni, vse strogo po predpisih. Piloti Adrie smo imeli dober sloves, zlahka smo dobili službo. Odgovorni v državi se sploh ne zavedajo, kaj smo izgubili,« pove.
Adria Airways je pristala v muzeju. Razstava bo na muzejski ploščadi na ogled do 10. maja.
