Urban Praprotnik je človek gibanja v najširšem pomenu besede. Avtor knjige Korak naprej, vodja Urbanih tekačev in dolgoletni promotor prijaznega, vključujočega odnosa do teka in hoje ne govori o gibanju kot o še eni obveznosti sodobnega človeka, temveč kot o temeljni človeški potrebi. Takšni, ki se dotika telesa, uma in odnosov. V pogovoru razkriva, zakaj se gibanju kljub zavedanju o njegovi koristi pogosto izogibamo, kako lahko spremenimo odnos do napora in zakaj je skupnost pri tem tako pomembna.
»Preprosto zato, ker nam je naravno to, da smo leni,« brez olepševanja odgovori na vprašanje, zakaj se sodoben človek tako pogosto izogiba gibanju. »Lenoba je bila evolucijsko gledano izjemno koristna. Gre za varčevanje z energijo, kar je bilo ključno za preživetje naših prednikov. Danes pa imamo tako veliko priložnosti, da se izognemo telesnemu naprezanju, da nam to že škodi.«
Po njegovem mnenju zavedanje, da je gibanje koristno, ni dovolj. »Vse bolj se zavedamo, da je gibanje nujno potrebno. A žal to ni dovolj. Zato v knjigi predstavim kar nekaj prijemov, ki nam pomagajo, da iz zavedanja preidemo k dejanjem, nato k navadi in sčasoma celo k identiteti.« Knjiga Korak naprej zato ni priročnik za tekače, temveč nagovarja precej širši krog ljudi – tudi tiste, ki se trenutno sploh ne gibljejo ali pa imajo z gibanjem slab odnos. »Rdeča nit te knjige je razvojna miselnost. Ko se naučimo razmišljati na tak način, postane jasno, da lahko vsak naredi korak naprej – in potem še enega,« pojasnjuje Praprotnik. »Tudi ljudje, ki v sebi prepoznavajo neko vrsto alergije na telesni napor, se lahko naučijo uživati v gibanju. Ključna sta dovolj velika postopnost in iskreno samospoštovanje.«
Z ženo Jasmino sopotnika na skupnih poteh
Pomemben del knjige in njegovega dela je povezava med telesom, umom in odnosi. Praprotnik, ki ga opisujejo tudi kot guruja slovenskega rekreativnega teka, poudarja, da je odnos do telesa pravzaprav najbolj pristen odnos do samega sebe. »Hkrati z njim gojimo tudi odnos do narave, saj nas gibanje, kot sta hoja in tek, dobesedno vsrkata vanjo. To pa nam omogoča, da bolje poskrbimo za svoje korenine in naša krošnja odnosov z drugimi je zato bolj odprta.« Pri tem ne govori le teoretično. »Prepričan sem, da imava z Jasmino, mojo življenjsko sopotnico, tako lep odnos tudi zaradi skupnega gibanja. Dobesedno sva sopotnika na skupnih poteh,« pove z nasmehom.
Dotakne se tudi vpliva gibanja na gensko izražanje, kar pogosto zveni zapleteno, a sogovornik to razloži zelo slikovito: »Epigenetika pokaže, da geni niso usoda, temveč notni zapis. Okolje in naše navade pa odločajo, kako se glasba zaigra. Gibanje deluje kot dirigent: utiša gene, povezane z vnetji in presnovnimi motnjami, ter okrepi tiste, ki skrbijo za obnovo, odpornost in presnovo energije.« V praksi to pomeni, da z rednim gibanjem ne spreminjamo genov, temveč način njihove uporabe. »Tako preprosto dejanje, kot je gibanje, ima tako globok odtis ne le v mišicah, temveč v sami biologiji našega vsakdana. Lep paradoks, kajne?«
Pripadati skupini nas krepi
Pomemben steber Praprotnikove zgodbe je skupnost. Zakaj je gibanje v družbi pogosto močnejši motiv kot individualna vadba? »Zato, ker je človek družbeno bitje. V družbi se lažje bolj naprezamo. To je zelo merljivo, na primer pri hitrosti teka. Ko tečem v skupini, tečem hitreje in se počutim manj utrujen.« Poleg tega skupnost pomaga pri rednosti. »Pripadati skupini ljudi, ki cenijo zdravje in so se zanj pripravljeni potruditi, nas dodatno krepi. Vodena vadba je tudi odlična priložnost, da se prepustimo pomirjujočemu občutku 'tukaj in zdaj'. Tako vadba postane srečevanje.«
V stresnem in hitrem tempu življenja se pogosto sprašujemo, kako ohraniti lahkotnost. Sogovornik odgovarja z razmislekom o osnovah: »Najprej se vprašajmo, zakaj ohranjati lahkotnost. Ravno zato, da lažje prenašamo stres. Če poskrbimo za temeljne potrebe, lažje zadovoljujemo tudi višje.« Pri tem se sklicuje na hierarhijo potreb Maslowa. »Med osnovne biološke potrebe poleg zraka, vode in hrane spada tudi redno gibanje. Zato predlagam, da smo praktični in izberemo gibanje, ki je učinkovito in priročno. Hoja in tek sta kot voda iz pipe – odpreš vrata stanovanja in že si na poti.« Že petnajst minut živahne hoje ali teka po njegovih besedah naredi ogromno razliko. »Iz te razlike pa se nam življenje začne vedno bolje urejati.«
Bralca želi navdušiti nad življenjem
Strah pred začetkom je nekaj povsem človeškega. »Razblinimo ga lahko tako, da se mu izpostavimo in stopimo korak naprej. Z vsakim preudarnim korakom smo nagrajeni z dobrimi izkušnjami in te so najboljša popotnica za nadaljevanje poti.« Če bi bralec iz knjige Korak naprej odnesel le eno sporočilo, bi si avtor knjige želel, »da se med vrsticami besedila še bolj navduši nad življenjem in ga začne živeti čim bolj polno in s hvaležnostjo. Z rednim gibanjem je to veliko lažje.«
To filozofijo uresničuje tudi na tekaških vikendih, ki jih organizira skupaj z Jasmino. Ti niso namenjeni le izkušenim tekačem, temveč tudi začetnikom in družinam. »Tek se pogosto dojema kot velik napor, kot nekaj bolečega. A tek je lahko tudi prijazen, vključujoč in negovalen,« poudari. Ključna je prilagodljivost. »Za začetnika je najboljša vadba izmenjava teka in hoje. Zelo pomembno je, da teče manj, kot čuti, da bi lahko. Ob pravem pristopu je napredek neverjeten – lahkoten in zelo nagrajujoč.«
Veliko vlogo igra tudi okolje. »Tek je odličen turistični vodnik po krajih. Kamor koli greva z Jasmino, običajno zjutraj, ko otroci še spijo, stečeva v prebujajoči dan in uživava prostor in čas.« Udeleženci z vikendov po njegovih besedah največkrat odnesejo veselje do gibanja in drobne, a uporabne pristope, ki jim pomagajo tudi doma. »Ko napor doživimo skupaj, ni več nekaj suhoparnega, temveč postane prostor srečevanja s sabo, drugimi, okoljem.«
In prav v tem se zdi, da se skriva bistvo njegovega sporočila: gibanje ni cilj samo po sebi, temveč pot. Pot, po kateri lahko naredimo – korak naprej.
