Ker je Savinja hudournik, je vedno treba računati z njeno jezo, ki jo je nedavno že pokazala. A kljub temu ostaja njen nedolžni modrozeleni vodni obraz obroba naravnim posebnostim, kot so slap Rinka, slap Palenk, izvir Črne, Robanov in Matkov kot, soteska pri Igli, ki s presihajočim studencem predstavlja naravni spomenik Slovenije.
Turistična kmetija Lenar
Leži v dlani ene najlepših alpskih dolin v Evropi, v Logarski dolini, ki so jo zaradi izjemne kulturne krajine, naravne dediščine in prvinske narave leta 1987 razglasili za krajinski park. Prvi gostje so na domačijo prišli leta 1875 in prihajajo še vedno, večina jih je iz tujine. Lenarjevi, katerih posestvo meri 168 hektarjev in ima zgolj 4 hektarje kmetijskih površin (drugo je gozd), ponujajo šest lepo opremljenih sob in tri apartmaje ter velnes center. Možno je spanje na seniku, na razpolago sta letna kuhinja in piknik prostor. Vabljiv je sadovnjak z lesenimi mizami in klopmi. Goste čaka različna oprema za pohodništvo, gorništvo in kolesarjenje, ki je brezplačna. Kmetija ima ekološki status in jutranja mizica pogrni se se zato polni z lokalno pridelano hrano in po želji gostov. Kosilo in večerja pa sta na voljo že pri sosedu – v sto metrov oddaljeni Kmečki hiši Ojstrica.
Kmetija Bukovje
V naselju Primož pri Ljubnem, na poti proti Lučam (do Logarske doline je še 29 kilometrov), tik ob cesti kraljuje impozantna obnovljena kmečka hiša. Že od daleč vidiš, da je kmetija živa in da z njo gospodarijo skrbni ljudje. Malenkosti opaziš takoj, ko pa zagledaš gospodarico, veš, da imaš pred seboj toplo zatočišče turizma s kulinariko in zgodbo.
Alenka Korpnik, ki ima poleg domačije še službo, vzdržuje štiri vogale, neti kmečko peč, opravlja delo v hlevu, na vrtu in v sadovnjaku, vmes pa mesi, peče in kuha ter se odprto pogovarja z obiskovalci, vzbuja vtis, da je turizem najlažja stvar na svetu. Potem celo oznani, da gostje od vsepovsod prihajajo zaradi doživetij, predvsem Savinja je velik motiv obiska. Prihajajo ribiči, ki muharijo in po cele dneve prežijo za Savinjo, ki teče pred hišo čez njihove travnike. Ko se vrnejo, jih čaka pet sob s skupnim bivalnim prostorom, kar ustreza mnogim, ki v manjših skupinah prihajajo na razvajanje. Alenka sprejema posameznike ali manjše skupine. Seveda je takoj jasno, da vsi ti gostje ne prihajajo zgolj zaradi ribolova, pavšalnega izletništva ali z birmo, sestanki ali čim drugim zabeljenim motivom, temveč – prihajajo zaradi nje. Zaradi Alenke! Njenega izžarevanja dobre volje. Tu je doma turizem, ki mu lahko rečemo Zgodba z Alenko.
Pa smo začeli s prvo, največjo kulinarično posebnostjo destinacije – zgornjesavinjskim želodcem. Da smo izvedeli več, nas je obiskal Rudi Krsnik, predsednik Združenja izdelovalcev zgornjesavinjskega želodca, in predstavil to geografsko zaščiteno sušeno domačo mesnino, ki jo že več stoletij izdelujejo iz najboljšega mesa in slanine doma vzrejenih prašičev. Aromo ji daje pravi veter, ki piha skozi lesene kašče, kjer se ta poslastica mirno suši na lesenih rešetkah. Teorijo predstavi predsednik, ampak vse skrivnosti o posebnostih in malenkostih, ki dajo pravi videz, okus in vonj, nam razkrije Alenka. Pravi, da bližnjic ni! Koline so od sredine novembra do konca decembra. Uporabijo se najboljši deli svinjskega mesa. Slanina mora biti hrbtna in trda. Vse je odvisno od tega, kakšna je zima. Sušijo se pet mesecev, a ne skupaj s salamami, saj se vsak suši drugače. Salame visijo, medtem ko želodec leži. Treba ga je obtežiti, obračati, čistiti ... Prav klima, ki jo ustvarjata prava temperatura, vlaga in veter, Savinja, iglasto drevje po okoliških planinah in pravo vrtinčenje vetra ustvarjajo idealne pogoje za blišč mesnine, oplemenitene z evropskim znakom kakovosti in leta 1918 zapisane v register nesnovne kulturne dediščine Slovenije.
Potem se je zgodil – ajdnek. Alenka nam je razdelila predpasnike in povabila v profesionalno opremljeno kuhinjo z nalogo, da po trije skupaj ustvarimo pogačo iz rahlega kvašenega ajdovega testa, vlitega v pekač in nadevanega z mletimi orehi in medom.
Pa je dobra zgodba tudi zajtrk, kjer je bila na lepo okrašeni mizi zbrana špica jedi zgornjesavinjske dežele, ki jo je Valvasor prepoznal kot zgodbo svojega življenja; prodal je vse, kar je premogel, in spromoviral Deželo Kranjsko bolj kot vse današnje slovenske promocijske akcije. Pred tristo in več leti. Poklon Valvasorju in poklon Alenki! Morda, morda mi bo kdaj uspelo pokusiti savinjski želodec, ki ga Alenka pripravi za velikonočne praznike. Za to priložnost že sredi januarja vzame želodec iz kašče in ga da v zamrzovalno skrinjo. Za praznik ga prebudi iz zimskega spanja in kuha približno eno uro. Med kuhanjem menjava vodo, da ne pride do zasluzenja. Sledi polurna obtežitev. Potem je želodec pripravljen, da v lepo okrašeni košari odpotuje na blagoslov v cerkev. No, in prav to, kar se dogaja pozneje na družinski štirioglati mizi ob kmečki peči, to bi rada doživela.
