Ko se v Sloveniji govori o modi, se ne govori le o oblikah, čipkah in trendih. Govori se tudi o zgodbah – tistih tišjih, skrbno sešitih, ki so preživele desetletja. In že sedemdeset let je ena od teh zgodb Lisca, blagovna znamka, ki je zrasla iz majhne sevniške delavnice v evropsko ime, prepoznano po kakovosti, udobju in samozavestni ženstvenosti. Pot Lisce je elegantna in trmasta hkrati, prepredena s pogumom njenih ustanoviteljic in sijajem manekenk, ki so za tovarno hodile po modnih brveh v času, ko je bilo perilo še pravo modno razodetje, ne le bombaž na obešalniku.
Iz popravila nogavic do spodnjega perila
Leta 1955 je bilo v Sevnici čutiti ustvarjalno vznemirjenje. Skupina petih vizionarjev – med njimi Pavla Lisec, Katica Valand in Dora Božič – je takrat v majhni delavnici začela zgodbo, ki si je verjetno niso predstavljali niti sami. Iz popravila nogavic, izdelave kravat in nekaj šivalnih strojev se je utrnila ideja, ki je bila za tiste čase skoraj drzna: ročno izdelani modrčki, zasnovani z mislijo na lepoto in samozavest žensk. Prvi šivi so bili bolj rezultat poguma kot tehnologije, a je prav ta pogum omogočil, da je Lisca počasi, a vztrajno rasla in leta 1964 stopila na tuje trge, najprej na nemškega.
Ko so se v Evropi premikale meje mode, jih je premikala tudi Lisca. Leta 1969 je predstavila prvo kolekcijo kopalk in združila udobje z eleganco, leto pozneje pa ustvarila modrček manuela, push-up, ki je postal legenda po zaslugi Saše Zajc, miss Evrope 1969. Sedemdeseta so bila čas tehničnih inovacij, od oblikovanih košaric do novih materialov, v devetdesetih pa se je Lisca preobrazila v enotno in samozavestno blagovno znamko, ki je združila vse svoje linije. Vstop v digitalno dobo leta 2008 s spletno trgovino, širitev na več kot sto prodajaln po Evropi, uvedba moške linije in številne nagrade so potrdili, da podjetje ne le sledi času, ampak ga soustvarja. Danes je prisotno v več kot 40 državah s prodajo v približno 3000 specializiranih trgovinah in z več kot 2,4 milijona prodanih izdelkov na leto. Za znamko, ki je nekoč šivala nogavice, je to zgodovinski lok, na katerega bi bila ponosna vsaka modna hiša.
Lisco postavile na modni zemljevid
Toda zgodba Lisce ni samo zgodba tovarne, temveč tudi ljudi, ki so ji dajali obraz. Ena tistih, ki jih je Lisca postavila na modne brvi v času, ko je manekenstvo šele dobivalo profesionalne obrise, je Nina Gazibara. »Začela sem leta 1971, stara sem bila 21 let, kar je bilo za manekenko že skoraj preveč,« nam je povedala. Takrat so dekleta v svet manekenstva vstopala že pri štirinajstih. Sama je postala del druge generacije izšolanih manekenk – prvega pravega tečaja manekenstva, ki ga je v Slovenijo prinesla legendarna Zorica Pesek, ena prvih domačih profesionalnih manekenk, ki je takrat največ delala v Italiji.
Spominja se, da so že prvo leto hodile na tečaje hoje, vaje poz in usklajevanja koreografij, ki so bile po njenem mnenju mnogo zahtevnejše kot danes, ko manekenka pogosto hodi sama. »Me smo bile na odru vedno vsaj v paru, včasih pa nas je bilo tudi dvajset ali trideset hkrati. Vse je moralo biti do potankosti usklajeno. Da se nisi zaletel v drugo, da si pravočasno prišel na mesto, da je bila linija lepa. Danes je to precej preprosteje – pridejo ena po ena,« pravi. Svojo prvo Liscino revijo je doživela že leto po začetku. In ostala z znamko dolga leta. »Delala sem ogromno – kataloge, reklamne panoje, novoletne čestitke, modne revije v tujini. Lisca je bila ena redkih tovarn, ki so že takrat veliko dale na reklamo. In vedno so gledali na kakovost. Čipke, materiali – to je bilo nekaj posebnega. Perilo, ki smo ga kupovale tudi v Italiji, je bilo cenejše, ampak ni bilo to to,« pripoveduje.
Brv prepustila mlajši generaciji
Ko govori o nastopanju v spodnjem perilu v sedemdesetih, se nasmehne. »Zadržkov ni bilo. V šestdesetih smo že nosile minice, bikini je bil že prej, v sedemdesetih so ženske začele celo opuščati modrčke. Družba je bila veliko bolj sproščena, kot si nekateri mislijo. Trema je bila vedno, ampak jo hitro premagaš. Na vajah se navadiš, potem pa pride predstava, luči, glasba – in gre.«
Beseda nanese tudi na sodelovanje s fotografom Stanetom Jerkom, na velike sejme mode, na čas, ko manekenski poklic ni bil rezerviran le za suhljato mladost. »Me nismo bile tako suhe, kot so zadnjih trideset let. Bile smo vitke z oblinami. Takrat so bile ženske videti kot tiste 'angelske' podobe – ne kost in koža, ampak ženstvene,« razloži. Ko jo vprašamo, zakaj danes redko stopi na modno brv, z nasmehom prizna, da je to pustila za mlajše generacije. »Ne moreš pri šestdesetih hoditi v tisti svetlobi, kjer se vidi vsaka stvar. Po petdesetem začnejo hormoni delati svoje in ženske se malo spremenimo – izgubimo ritko, dobimo trebušček. To je življenje. Ne moreš tekmovati s sabo pri tridesetih.« Še vedno pa rada pove, da je ples ostal njena velika ljubezen in da jo je prav balet iz otroštva naučil držati telo, korak in držo – vrednote, ki so ji pomagale na modni poti vse do njenih štiridesetih in petdesetih let, ko je še nastopala v Avstriji.
