Najin hostel v Limi se je imenoval (ironično) Flying Dog (ali Leteči pes, ki ga tudi toplo priporočava zaradi nadvse prijaznih receptorjev). Stal je nasproti parka, ki se uradno imenuje Kennedyjev. Da je zadeva nenavadna, sva ugotovili, ko sva na poti skozi park nehali šteti pri peti mački, ki je počivala v eni najbolj znanih mačjih pozicij – v mačjem hlebčku (tisti, ki so na mačke navajeni, točno vedo, katera je to). Takoj sva spoznali, da to ni navaden park, pač pa kraj, v katerem nemoteno bivajo mačke. Na drevesu, v naročju ljudi, na pločniku ali v bližnji turistični trgovinici – ni bilo težko ugotoviti, da nisva več na človeškem teritoriju. O tem so pričale posebne majhne nepremičnine, to so bile bodisi navadne kartonaste škatle bodisi manjše lesene hišice ob lično posejanih rožah.
V kosmati harmoniji
Kennedyjev park leži v okrožju Miraflores. Čez dan je vselej poln ljudi, tam je tudi otroško igrišče, na katerem se otroci igrajo, mačke v vseh možnih odtenkih pa ležerno počivajo, čakajoč roko, ki jih bo božala, dokler bodo same hotele. Vsake toliko se mimo sprehodi redarka, ki naju opozori, da lahko sicer brez težav vljudno pristopiva k mačkam, a ograjice, ki se vleče tik ob zelenici, ne smeva prestopiti. Zgolj od daleč lahko opazujeva mačje prebivalke, ki se odločijo počivati onkraj ograje tik ob svojih hišicah.
Vsaj petdeset mačk, če ne še več, tako tvori mačjo skupnost, ki je dodobra navajena ljudi, teh začasnih gostov, ki se sprehajajo mimo, da bi obiskali bližnje stojnice in restavracije ali se ustavili in posedeli na klopcah (mimogrede, v neposredni bližini čez cesto je restavracija, ki se imenuje Palachinke; ni treba dvakrat ugibati, kaj strežejo). V osrčju zelenic svoje izdelke turistom prodajajo lokalni obrtniki in umetniki. Občasno tam potekajo kakšni dogodki – midve sva naleteli na ulični performans nadarjenega imitatorja Freddieja Mercuryja.
Njihovim hišicam pravijo mačji hotel, postavili pa so ga mačji entuziasti, ki so želeli, da bi jim bilo v tem parku karseda domačno. Ob parku občasno postavijo tudi posebne stojnice, ki spodbujajo k posvojitvam. Za tiste, ki v svojih stanovanjih ne smejo imeti ljubljenčkov, je park kot nalašč, da jim mačke pobožajo dušo.
V pragmatičnem duhu
Nihče ne ve natančno, kako in zakaj so se mačke znašle tam, a zgodba pravi, da naj bi se v tem parku leta 1980 močno namnožile podgane. Ker je bila to že takrat priljubljena turistična postojanka, ob kateri stoji stara kolonialna cerkev, je bilo treba nekaj ukreniti. Tako so rekrutirali mačke, ki so brez težav polovile podgane in nato tam tudi ostale. V znamenje zahvale je lokalna organizacija, ki skrbi za dobrobit živali, mačke še naprej hranila in jim do danes ponuja tudi veterinarsko oskrbo. Park je postal ljubkovalno znan kot El Parque de Los Gatos oziroma Mačji park. Ko dobijo mačke še zadnji obrok briketov v dnevu, redarji park zaprejo, prehodna ostane samo še glavna pot po sredini skozenj.
