Najnovejši film japonskega režiserja Hirokazuja Koreede (Sestrica, Po nevihti) se začne s kadrom tako rekoč iz ptičje perspektive. Kot bi nekdo kamero pozabil na električnem drogu. Kot da gledamo nekaj, česar ne bi smeli gledati. Oziroma eno tistih zgodb, ki v vsakdanjem življenju navadno ostanejo skrite in lahko o njih tu in tam le beremo. V kroniki ali statistiki. Mlado žensko s poveznjeno kapuco vidimo stopicljati skozi deževno noč. Po stopnicah, ki vodijo navzgor, v nasprotno smer hiti zapadla voda. Zliva se čez robnike in sili proti dnu, kot bi osamljeni postavi govorila, naj vendar obrne svoje pete. Kmalu namreč tudi vidimo, kam je sredi naliva ženska namenjena in kaj skriva pod premočeno jopico. Pred »škatlo za dojenčke« pusti malega fantka, svojega sinčka.
»Žal mi je, vrnila se bom pote,« zapiše. »Ni pustila telefonske, ne bo se vrnila,« slišimo. Otroka bodo prodali, še izvemo. A moška, ki naj bi ga prodala, nista videti kot preprodajalca otrok. Sang-hyun (Song Kang-ho) je lastnik čistilnice z dolgovi, Dong-soo (Dong-won Gang) dela v cerkvi, kjer skrbijo za zapuščene otroke. Še manj pa sta moška videti kot preprodajalca otrok, ko se naslednjega dne otrokova mati, prostitutka iz Busana, nepričakovano vrne, tako da nazadnje skupaj odrinejo na odisejo iskanja novih staršev. Ne vedoč, da sta jim za petami dve detektivki, ki čakata, da bi jih zalotili pri dejanju.
In če nas je Koreeda v Tatičih, ki so bili nominirani za oskarja, najprej napeljal na misel, da gledamo zgodbo o revni japonski družini, ki se preživlja z vsakodnevno krajo, nato pa smo izvedeli, da sploh niso krvno povezani, nas tu s scenarijem zapelje v nasprotni smeri. V avto, bolje rečeno zjahan kombi, namreč posadi korejsko posadko, ki je na začetku poti pravzaprav antiteza družine. A nas nato zlagoma, postopoma, počasi in tudi nezadržno prepriča, da je ta film ceste, ki del poti opravi z vlakom, vendarle zgodba o materinstvu in družini. Natančneje o tem, kaj je tisto, kar naredi družino. Pa tudi in predvsem o tistih, ki so se jim starši tako ali drugače odpovedali. O takšnih, ki bi pripadali in bi bili zaželeni, a so jih zavrgli in zapustili. O takšnih, ki so sredi dežja in življenja ostali brez dežnika.
Prekaljeni tokijski filmar tako skozi intimno, osebno zgodbo vnovič odpira širša družbena vprašanja, ki jih skupaj z nezgrešljivim humorjem povezuje v neverjetno zgodbo, ki jo posname tako, da se zdi verjetna. S čudovitimi kadri, ki s pogledom sferičnih leč sicer ničesar ne skrivajo ali popačijo, vendarle pa tam, kjer bi morala biti tragedija, najdejo nežnost in mehkobo. Gledamo film o trgovini z ljudmi, o umoru in prostituciji, a gledamo tudi film, ki v tej družbeni nevihti revščine in deklasiranosti najde upanje. Predvsem pa tista dejanja likov, ki se zdijo najbolj nerazumljiva in družbeno nesprejemljiva, osvetli s takšne perspektive, da jih ne vidimo več zgolj črno-belo. Koreeda je mojster v tem, kako s formalno preprostim filmskim jezikom o težkih problemih posameznika in družbe spregovoriti na način, da je to komajda opazno in da se mu ne izmuzne njihova čustvena kompleksnost. Posrednik ni izjema.
