S sušo se vrtičkarji spoprijemajo na več različnih načinov. V času prepovedi zalivanja s pitno vodo se je marsikdo zatekel k deževnici, ki so jo zbirali pod žlebovi streh. Tako da nekateri izmed ljubljanskih vrtičkarjev sploh niso opazili, da je suša. Mira Babić, ki ima svoj vrtiček pri Glinškovi ploščadi, denimo posledic suše na svojem vrtičku ni opazila, saj imajo urejen zalivalni sistem, ki je bil uporabnikom dostopen skozi celo poletje, tudi v obdobju varčevanja s pitno vodo. »Vode nam za zdaj še ni zmanjkalo, saj imamo svoj vodnjak,« je dejala zadovoljno. Na njenem vrtičku lahko opazimo paradižnik in solato, ki posledic suše ne kažeta. Na sosednjem vrtičku svojo zelenjavo prideluje Anton Kramar, ki zelenjavo zaliva enkrat dnevno, kot pravi, pa nekateri vrtiček obiščejo tudi trikrat na dan.
Tudi Jovanka Stupar in Silva Vuković skrbno urejata svoja vrtička, ki sta polna vrtnin. Ob vrtovih imajo vrtičkarji tudi manjše sode, v katerih zbirajo deževnico, saj, kot pravi Kramar, mora voda nekaj časa odstati, da jo lahko uporabi za zalivanje. V času dopustov ljudi pogosto skrbi zalivanje vrtov, a tu z zalivanjem nimajo večjih težav, saj drug drugemu z veseljem priskočijo na pomoč. Pravijo, da zemlja na lokaciji, kjer imajo vrtičke, ni najboljša, a večina se s tem ukvarja le ljubiteljsko in pridelajo dovolj zase. »Otroci mi kdaj rečejo, da imamo dovolj, da bi lahko zelenjavo kupili tudi v trgovini, a jaz vem, da je okus mojega paradižnika mnogo boljši,« svoje pridelke pohvali Anton Kramar. Silva in Jovanka imata na svojih vrtičkih tudi nekaj rož, ki jih lahko opazimo že na vhodu, kot pravi Kramar, jima tako lepo uspevajo, ker sta ves čas na vrtu in jih skrbno zalivata.
Na Livadi so si pomagali z zastirko
V mladinski organizaciji LivadaLAB, katere glavni cilj je vzpostaviti nov javni zeleni prostor Livada skozi projektno učenje, imajo tudi skupni vrtiček. Svoj vrtiček običajno zalivajo z vodo, ki se nabere v kanalih na robu parcele, ki jim jo v brezplačen najem nudi Mestna občina Ljubljana. »Ti kanali so namenjeni odvodnjavanju travnika, tako da v njih stoji voda vsaj do konca junija. Ker letos spomladi ni bilo običajnih količin padavin, so bili kanali suhi že bistveno prej,« povedo predstavniki LivadaLAB.
Problem pomanjkanja vode so reševali z zastirko, ki zadržuje vlago v tleh. Kljub temu pa so potrebovali vodo, ki so jim jo dostavili gasilci. Za tri kubične metre vode so odšteli 48 evrov, drugih namakalnih sistemov pa še nimajo. Ob strani parcele imajo kanal, tako kot drugje na Barju. Dokler voda tam ne ponikne, jo lahko uporabljajo za zalivanje. Vodo načrpajo v tri cisterne, ki jih imajo na parceli. »Ko vode zmanjka, pa prosimo za dež,« v šali dodajo. Postavili so že ogrodje za streho, preko katere bodo zbirali deževnico. Objekt bo del trajnostnega poligona, ki bo po otvoritvi v oktobru obiskovalce osveščal o različnih trajnostnih praksah (trajnostna mobilnost, trajnostna energija in trajnostna prehrana).
Suša je letos najbolj prizadela zelenjavo, ki potrebuje veliko vode, na primer solata. Spomladi so na vrtičku ekipe LivadaLAB sicer še imeli solato, a je ta zaradi visokih temperatur šla v cvet. Preskok nizkih temperatur v visoke se je zgodil hitro, kar pa je povzročilo tudi pomanjkanje vlage v zemlji. Ta pa vpliva predvsem na kaljivost semen, ki ob začetku potrebujejo konstantno vlago, da kalček lahko prodre iz semena. V Livadi vrtičkov ne zalivajo vsakodnevno, zato je bila kaljivost pri njih nizka, a kot pravijo, bodo z veseljem pobrali tudi tistih nekaj korenčkov, ki so jih uspeli pridelati.
Nekaj setev je bilo
potrebno ponoviti
Okoljska aktivistka Irena Woelle, ki ima večletne izkušnje z urbanim vrtnarjenjem, je prepričana, da so tisti, ki imajo radi ostre in intenzivne okuse, tudi v času suše skromni pri zalivanju rastlin. Sama ekstremne pogoje (sušo in močne nalive) uravnava s kompostom in zastirko, pa tudi z zgoščeno zasaditvijo. Pozorna je tudi na količino deževnikov, ki manj rodovitno zemljo spreminjajo v humusno prst, bogato s hranili – predvsem s kalijem, fosforjem in dušikom. Med zelenjavo pa točkovno ohranja tolščak, regrat, koprivo, gabez, preslico in kamilice. Ponavadi zaliva ob setvi in presajanju sadik, kasneje pa zelo redko ali sploh ne. Z grmovnicami, trtami, visokimi fižoli in drevesi ščiti enoletnice, saj je pod zastirko zemlja tudi letos, v sušnem poletju, še vedno vlažna. Na žalost pa so bile nekatere setve letos manj uspešne in je setev morala ponoviti, predvsem pri fižolu. Pohvali pa se lahko z odličnim paradižnikom, ribezi in malinami, tudi trta ni ostala prazna.
Woelle meni, da podnebne spremembe že prehajajo v podnebni zlom in bo vsako sezono bolj pomembno gojiti rastline, ki sušo prenašajo dobro, to je recimo okra. Namakalni sistemi naj ne bi bili optimalna rešitev, saj postanejo popolnoma neuporabni, ko vodni viri presahnejo. Rešitev za naše kmetijstvo, biološko raznolikost in zamejitev podnebne krize, bi bil prehod na biodinamično kmetovanje brez oranja. Woelle meni, da bi k temu lahko pripomogla tudi odpoved kemizaciji ter monokulturam in uporabi dronov za škropljenje s pesticidi in herbicidi.
