Tomo Sotenšek je ribič, ribiški čuvaj in direktor ribogojnice Faronika iz Tolmina. Ta je v stoodstotni lasti Ribiške družine Tolmin, ki je ena izmed največjih ribiških družin v Sloveniji, saj šteje približno 400 stalnih članov, deluje pa na približno 140 kilometrih ribolovnih voda na devetih rekah na ozemlju občin Bovec, Kobarid in Tolmin, kar vključuje reko Sočo z vsemi pritoki, reko Nadižo na ozemlju Slovenije in njenimi pritoki ter reko Idrijco s pritoki. V bazenih Faronike, ki se polnijo iz reke Tolminke, vzrejajo soške postrvi, ki jih vlagajo v reko za ohranjanje vrste, potočne zlatovščice in šarenke pa se vzrejajo za prehrano. V konzumni ponudbi imajo sveže ribe in fileje, karpačo, prekajene ribe in fileje, namaze in tudi kaviar.
Soška postrv je zaradi križanja z neavtohtonimi vrstami potočnih postrvi skorajda izumrla, še v osemdesetih letih je bila uvrščena na rdeči seznam ogroženih živalskih vrst. Prav vaša ribiška družina je zaslužna, da se je ohranila in danes predstavlja veliko slovensko posebnost.
S tem projektom je res začela ribiška družina Tolmin v sodelovanju z zavodom za ribištvo, genetske raziskave pa so opravili francoski ihtiologi (iz Station biologique de la Tour du Valat) in oddelek za zootehniko ljubljanske biotehniške fakultete. Najzaslužnejša za raziskave sta bila takratni predsednik ribiške družine Stane Kovačič in vodja ribogojstva Dušan Jesenšek. Takrat sta bila tudi zgrajena ribogojnica na stari Tolminki in pa vališče. Po divje ribe se je šlo v naravo, tako da se je počasi vzredila plemenska jata, ki jo še vedno obnavljamo. Danes je podjetje Faronika sestavljeno iz treh objektov. Eno je vališče, kjer vzrejamo soško postrv od iker do mladic, velikih od devet do 12 centimetrov, in te ribe vlagamo v naše ribolovne reke. Ampak samo v reke, ki so v upravljanju Ribiške družine Tolmin, v druge reke jih je prepovedano vlagati. V bazenih Faronike se vzgajajo še šarenke za potrebe dopolnilnega vlaganja v času ribiške sezone in konzum, potočna zlatovščica pa je namenjena samo za predelavo.
Ampak soških postrvi se v nobeni izmed rek, ki so v upravljanju vaše ribiške družine, ne sme loviti, prav tako tudi gojene niso namenjene za prehrano.
Pred tremi leti je upravni odbor Ribiške družine sprejel sklep, da se soško postrv lahko lovi, vendar lahko vsak član ribiške družine na ribolovno sezono iz reke vzame le eno samcato ribo, ki pa mora biti daljša od 60 centimetrov. Ampak vsi naši člani pa tudi tujci, ki tukaj lovijo z dovolilnicami, soško postrv spoštujejo, tako da je načeloma ne jemljejo iz reke. Če jo ulovijo, se skupaj z njo fotografirajo in jo spustijo nazaj. Ta skrb za soško postrv je na visoki ravni, ker je poleg soškega lipana edina avtohtona vrsta, ki živi v rekah ribiške družine Tolmin.
Se pa menda na vašem ribolovnem območju najdejo prave kapitalne soške postrvi, tudi takšne v velikosti enega metra, ki tehtajo tam okrog 15 kilogramov. Rekorderka je merila celo 121 centimetrov in tehtala 25 kilogramov.
Lahko se pohvalim, da sem to, ki jo imamo preparirano in velja za največji primerek, našel sam. S prijateljem in soprogama smo se 28. maja 1997 sprehajali ob jezeru v Mostu na Soči in zagledali, da na reki nekaj plava. Bila je poginjena riba in po opravljeni analizi lusk se je ugotovilo, da je bila samica, stara 17 let, težka 25 kilogramov, merila pa je natančno 121 centimetrov. Za zdaj nismo nikjer našli nobenega zapisa ne fotografije, da bi bila kadar koli na našem ribolovnem območju najdena večja soška postrv. Morda so kakšno uplenili krivolovci, pa za to ne vemo. Uradno ta velja za največjo.
Pa krivolovci obstajajo?
Seveda, teh je ogromno, sploh v poletnem času. Predvsem gre za prehodne turiste, med njimi je, zanimivo, več kot devetdeset odstotkov Nizozemcev, ki lovijo brez dovolilnic, na nedovoljen način, torej na blinker, s črvi in drugimi postopki, ki so prepovedani. Pri nas je namreč dovoljeno le muharjenje s plavajočo in potopno vrvico ter vabami, kot so suhe muhe, nimfe in potezanke. Vsi trnki pa morajo biti brez zalusti.
V Faroniki pa vzrejate tudi
soške lipane.
Res smo že večkrat poskusili vzrejati lipane, vendar so te ribe zelo dovzetne za bolezni, tako da nam mladic ni uspelo vzrediti več kot do starosti enega leta. Zato smo vzrejo soškega lipana trenutno opustili in vzrejamo le soško postrv, šarenko in potoško zlatovščico. Soško postrv je treba vložiti v reko čim prej, ker je divja riba, zato si mora čim prej sama začeti iskati hrano. Šarenke, ki jih vlagamo v reko za ribolov, pa so že v ribogojnici bolj intenzivno hranjene, zato si same v naravi težje poiščejo hrano. Nekaj je že najdejo, ampak pograbijo vse, kar se v reki premika, zato so bolj prikladne za ribolov, ker zelo dobro prijemajo.
Kakšna pa je razlika med gojenjem soške postrvi, šarenke in potočne zlatovščice in kakšna je razlika v mesu teh rib?
Morda se bo to komu zdelo čudno, vendar sam rib sploh ne uživam, tako da kakovosti posameznih rib na krožniku ne morem komentirati. Soško postrv je težko vzrediti, ker raste zelo počasi, le kakšnih deset centimetrov na leto. To pomeni, da je štiri leta stara soška postrv dolga okrog 40 centimetrov. Šarenka, za primerjavo, pa v dveh letih zraste na 40 centimetrov. Je pa življenjska doba šarenke pet, šest let, soške postrvi v ribogojstvu do deset let, v naravi pa tudi do sedemnajst in več. Razlika v samem mesu med šarenko in potočno zlatovščico je v tem, da ima šarenka bolj čvrsto meso, potočna zlatovščica pa bolj mehko in sočno meso, ki je bolj rumenkaste barve. Tisti, ki so imeli priložnost jesti tudi divjo soško postrv, pa pravijo, da ima izrazito boljši okus kot obe gojeni vrsti.
V Faronikini ponudbi imate sveže ribe in fileje, karpačo, prekajene ribe in fileje, namaze in celo kaviar, so pa vaši izdelki dosegljivi le v lokalnem okolju Soške doline in v trgovinah Kmetijske zadruge Tolmin in Mlekarne Planika.
Nimamo tako velikih zmogljivosti, da bi ribe lahko prodajali po vsej Sloveniji. Če bi do popolnosti izkoristili vse svoje zmogljivosti, bi lahko vzredili nekje do 130 ton rib na leto, tako pa jih pridelamo in predelamo le okrog 60 ton. Ampak na tak način naše ribe živijo skoraj v takšnem okolju, kot bi ga imele v naravi. Pri nas gradimo zgodbo na kakovostni dobri ribi, ki je vzgojena v čisti reki, polni kisika. Nekaj svežih očiščenih rib in filejev prodajamo tudi v Mercatorjevih ribarnicah, ampak tukaj gre za kakšnih šestdeset kilogramov na teden. Za šole in vrtce, ki so naš čedalje večji odjemalec, pa iz rib celo ročno s pinceto odstranjujemo kosti, da dobijo popolnoma čisto meso. V naši predelovalnici smo razvili še ribji namaz s tartufi in z oljkami, ki pa ga izdelujemo zgolj po naročilu, ker imamo precej majhen predelovalni obrat. Sodelujemo tudi z Mlekarno Planika, njihov soški namaz s koščki dimljene postrvi je dober primer, kako združiti več lokalnih ponudnikov v proizvod, ki predstavlja dejavnosti živilske proizvodnje v širši Soški dolini. Združili smo ribo iz Posočja, skuto in smetano iz Mlekarne Planika Kobarid ter oljčno olje iz Goriških brd. Leta 2015, ko smo odprli novo ribogojnico, smo prodali 70 odstotkov živih rib in trideset odstotkov predelanih rib, danes pa je razmerje povsem obrnjeno, saj prodamo osemdeset odstotkov predelanih rob, dvajset pa živih rib.
Vaša specialiteta je tudi kaviar, ki pa je bolj sezonska delikatesa. Ampak na voljo je zgolj v drstni sezoni od decembra do marca.
Zadnja leta smo nasmukali kar precej kaviarja potočne zlatovščice, povsem sezonski pa je kaviar soške postrvi, ki ga smukamo, ko se ribe drstijo, to je od konca novembra tja nekje do marca. Ampak ta kaviar je mogoče kupiti zgolj po naročilu, saj je cena kilograma 450 evrov, tako da ga kupuje oziroma naroča zgolj nekaj slovenskih restavracij.
