Kar 1000 različnih pevcev je posnelo skladbe Burta Bacharacha, njegove glasbene domislice pa so vsaj del podzavesti malodane slehernega zahodnjaka iz generacije, ki je tako ali drugače poslušala radio. Ena takšnih skladb je Twenty four hours from Tulsa, s katero je ameriški pevec Gene Pitney zaslovel leta 1963. A nasploh Bacharach še danes štrli iz glasbenih oprem po svetu.
Odrasel je v Kansas Cityju, po državljanski vojni vzcvetelem mestu v državi Misuri, ki globalno gledano ni dalo obilice izrazito znanih glasbenikov. Še najbolj svetovno prepoznaven se zdi Charlie Parker, za marsikoga najboljši saksofonist vseh časov, iz Kansasa je še svetovno znani saksofonist in klarinetist Lester Young, medtem ko za največjega rock'n'rollerja Kansasa velja Big Joe Turner, avtor in prvotni izvajalec svetovne uspešnice Shake, rattle and roll, ki pa so jo vsaj zunaj ZDA bolj proslavili Bill Haley & His Comets. A Kansas ima v ameriški zgodovini zabave posebno mesto, sploh med letoma 1925 in 1939, ko mu je županoval Tom Pendergast, demokratski veljak, znan tako po nagnjenju h korupciji kot graditeljski vnemi, obenem pa tudi suvereni lastni volji, zaradi česar v času njegovega mandata v Kansasu ni veljala prohibicija alkohola. Oziroma policija po njegovih napotkih zakona o prohibiciji alkohola ni izvajala in točilnice so delovale brez težav. Ob tem, da je bilo mesto ob središčni poziciji malodane nujen postanek vsakogar, ki je potoval po ZDA, je Kansas postal središče tudi glasbenega dogajanja, kar je navrglo kansaško jazz šolo, značilno po tem, da so člani velikih orkestrov začeli igrati v malih zasedbah in improvizirano, brez not, iz česar je izšel tudi Count Basie, saj je dolgo igral v Kansasu.
Dirigiral ruskim glasbenikom
Iz takšnega mesta je torej izhajal Burt Bacharach, avtor skladb iz podzavesti oziroma boter tako imenovanih lahkih pop not. Ob jazzovskem izročilu rodnega mesta je bil akademsko šolan glasbenik, pianist in poznavalec jazz harmonij, ki je »terensko« izobrazbo pridobil tako skozi igranje v ameriških vojaških klubih po Nemčiji kot tudi pozneje v zimskošportnem centru v ZDA, kar je dodaten podatek, povezljiv s tem, da njegova glasba predstavlja enega od temeljnih kamnov glasbe za odrasle. Za hotelske terase in večerje. A prvo stopnico je pomenilo sodelovanje z Marlene Dietrich, nemško filmsko divo, ki je po drugi svetovni vojni raje pela kot pa snemala filme. Leta 1956 je postal njen aranžer in dirigent ter z njo prepotoval ves svet, vključno z vzhodno Evropo oziroma Sovjetsko zvezo, kjer je bila Dietrichova izjemno cenjena. Tako je v Moskvi Bacharach dirigiral ruskim glasbenikom, vpliv Evrope pa se njegovi glasbi pozna. Ves čas turnej je tudi skladal skladbe. Po petih letih sodelovanja z Dietrichovo se je odločil, da se bo posvetil izključno skladanju. Dietrichova je o njem izjavila, da je moški, kakršnega si ženska lahko samo želi, čeravno se Bacharacha praviloma ne omenja med moškimi (in ženskami), s katerimi je ljubimkala, je bil pa zaslužen, da je Dietrichova, ki ni imela razkošnega glasu, postala tudi pevska zvezda, obče znana vsaj po dveh napevih, in sicer Lili Marlen, ki jo je v propagandne namene ameriške vojske posnela leta 1944, in pa po prepevu skladbe Where have all the flowers gone ameriškega folk pevca Peta Seegerja, s katero se je pojavila v šestdesetih.
A v začetku šestdesetih let je Bacharach spoznal še bolj bistveno pevko za svojo kariero, Dionne Warwick, tedaj članico temnopolte gospel zasedbe, ki je veliko snemala spremljevalne vokale za druge pevce, med drugim tudi za Elvisa Presleyja. To so bili časi ženskih vokalnih zasedb, kot so bile Ronettes, Shirelles, Crystals, ki pa so bile bližje rock'n'rollu oziroma liniji, kakršno je producentsko uveljavljal Phil Spector. Redko katera skladba teh zasedb je bila balada, dekleta so izvajala hitre pesmi, po pravilu pa te dekliške skupine niso trajale dolgo in tudi po razpadu njihove članice niso naredile uspešnih solističnih karier.
Brez njega rock
ne bi imel alternative
Warwickova se je pod Bacharachevim mentorstvom izognila tej usodi. Uveljavila se je kot baladerka in imela dolgo kariero. Tipičen hit iz leta 1964 je Walk on by, prav tako Do you know way to San Jose in I say a little prayer iz leta 1968. Istega leta je Herb Alpert uspel s prav tako njegovo skladbo This guy's in love with you. Vmes je z njegovo skladbo What's new pussycat, napisano za istoimenski muzikal, zaslovel še Tom Jones. Bacharach izrazito ni zanemarjal Evrope, obenem pa se je gibal po etabliranem omrežju zabavne industrije, tistem, ki je v tistih časih dejansko trpel zaradi navala rock'n'rolla.
Leta 1967 je Angležinja Dusty Springfield posnela Look of love, Bacharachevo skladbo za film Jamesa Bonda Casino Royale, pozneje pa tudi Just don't know what to do with myself. Medtem ko je po svetu, vključno z ZDA, pustošila britanska invazija z Beatles in Rolling Stones na čelu in je veliko glasbe postalo nemodne, je Bacharach tešil nerock'n'rollovsko občinstvo z elegantnimi pop melodijami za nekoliko starejše oziroma bolj umirjeno poslušalstvo, ki je menilo: »To je muzika, ne pa tisto nabijanje.« Še en omembe vreden primer tega je zimzelena I'll never fall in love again v izvedbi Warwickove, vrh serijala pa je dosegel s skladbo Raindrops keep fallin' on my head iz filma Butch Cassidy and the Sundance Kid iz leta 1970. Istega leta je zasedbi Carpenters prispeval tudi skladbo Close to you.
V nadaljevanju se je umiril, čeravno je še vedno nizal nekatere standarde baladnega r'n'b žanra, kot Arthur's Theme, skladbo iz filma Arthur, ki je leta 1981 dobila oskarja za najboljšo glasbo, tukaj pa je vsaj še On my own v izvedbi Patti LaBelle in Michaela McDonalda, vokalista Doobie Brothers in Steely Dan. Skupno je dobil štiri oskarje in sedem nagrad grammy, brez njega pa rock'n'roll oziroma rock glasba ne bi imela alternative. Eden največjih likov iz ozadja zgodovine popularne glasbe, čigar priimek si je težko zapomniti brez pripomočka, kot je Vladimir Bakarić, hrvaški politik, vendar pa Bacharach ni bil hrvaškega porekla.
