Leta 1984 je Aleksej Pažitnov za sovjetski računalnik electronika 60 sprogramiral legendarno igro tetris. Igra je bila preprosta, a hkrati tako briljantna v svoji enostavnosti, da je najprej zasvojila javne uslužbence v Sovjetski zvezi, nato pa ves svet. A če je tetris enostavna igra, je zgodba o tem, kako je igra padajočih likov, ki jih zlagamo v čim več polnih vrstic, prestopila železno zaveso, zgodba zapletene kalvarije z licenčnimi pogodbami. Potem ko je tetris postal hit v Sovjetski zvezi, je igro namreč zavohal britanski poslovnež Robert Stein, ki jo je prinesel na pladenj skorumpiranemu vodstvu podjetja Mirrorsoft, v bitko za distribucijo pa se je po tem, ko je leta 1988 tetris videl na lasvegaškem sejmu, vmešal še ameriški programer in poslovnež Henk Rogers.
Kot si lahko mislite, sklepanje tovrstnih finančnih pogodb v nekdanji Sovjetski zvezi, ki je konec osemdesetih pokala po šivih, ni bilo enostavno. A gobezdavega, neumornega Henka, ki ga z nalezljivim entuziazmom igra Taron Egerton, ki je nedavno blestel v vlogi Eltona Johna v drami Rocketman (2019), te politične okoliščine preprosto ne odvrnejo. Nasprotno, potem ko mu pri japonskem podjetju Nintendo pokažejo prototip še enega legendarnega koščka igričarske zgodovine – ročne konzole game boy – zavoha življenjsko priložnost in na vrat na nos odleti v Moskvo, da bi si priboril svetovne pravice za tetris na prenosnih napravah. V kavbojkah, s sanjami o bajnem zaslužku in agenti KGB tik za petami.
Škotski filmar Jon S. Baird, znan po črni komediji Svinjarija (2013), zgodbo o tetrisu na podlagi scenarija Noaha Pinka kljub žanrskim nastavkom političnega trilerja predstavi z izrazito zabavnim podtonom. Prednost takšnega pristopa je zagotovo ta, da je film kot celota izrazito tekoč izdelek, ki po eni strani zadovoljivo izpostavi vse bistvene momente resničnih dogodkov, po drugi strani pa to pomeni tudi neizbežne vsebinske poenostavitve in lepotne popravke za karseda lahko prebavljivo filmsko izkušnjo, ki jo vizualno zaznamujejo predvsem montažni osembitni prehodi med sekvencami. Po ogledu filma je zato vsekakor priporočljivo prebrati članek ali dva o tem, kako film priredi zgodbo, katere osebe so bile v filmskem prevodu izvzete in katere povsem izmišljene.
Zlobni Rusi in dobri Američani
Zanimivo je predvsem čtivo, ki se bolj osredotoča na Pažitnova in njegovo izkušnjo znotraj komunistične države. Še posebno zato, ker je film Tetris najšibkejši prav z vidika politične dimenzije, ki je zreducirana na klasično hollywoodsko premiso zlobnih Rusov in njihovega opresivnega komunističnega režima, ki hoče vse kolektivizirati, sovjetivizirati in nacionalizirati, ter dobrih Američanov in njihovega osvobajajočega kapitalizma, ki daje sleherniku možnost zaslužka, dobička in nasploh srečne eksistence. Ne glede na tipično hollywoodsko črno-belo slikanje geopolitike se med scenarističnimi vrsticami večkrat jasno izrišejo ironični podtoni. Henk je kot neustrašni podjetnik na določenih mestih tako naiven in tako poln visokoletečih kapitalističnih krilatic, da se njegovim izjavam krohotajo celo agenti KGB, ki mu sledijo in prisluškujejo.
Tetris, ki je zaradi snemanja v času covida moskovske ulice poustvaril kar na Škotskem, s tem ko v zameno za zabaven in tekoč izdelek ne varčuje z umetniško svobodo, sicer ne odstopa pretirano od podobnih filmov o raznoraznih tehnoloških prebojih ali osebah, ki so bile na čelu teh prebojev (Steve Jobs, Socialno omrežje). Je pa ob zapostavljeni politični dimenziji in klišejskih akcijskih vložkih film v režiji Škota Jona S. Bairda vseeno izredno simpatičen in gledljiv poklon legendarni videoigri, ki je zaznamovala številne generacije, ki so odraščale v času prvih računalnikov IBM in različnih igralnih naprav, to je v času, ko je zabavna računalniška tehnologija počasi, a vztrajno zavzemala domove, žepe in domišljijo ljudi po vsem svetu.
