Britanski režiser Christopher Nolan (Dunkirk, Memento) v drami o ameriškemu fiziku J. Robertu Oppenheimerju, ki se je v zgodovino zapisal kot oče jedrske bombe, po približno dveh tretjinah filma pokaže eksplozijo prve atomske bombe, ki so jo znanstveniki projekta Manhattan julija 1945 odvrgli nad puščavo Jornada del Muerto v ameriški zvezni državi Nova Mehika. Tisto, kar je bil še malo prej biografski film in politični triler, tam in takrat postane grozljivka svetovnih razsežnosti. Od daleč in od blizu gledamo, kako filmsko platno od roba do roba napolni nepredstavljivo nasilje verižne reakcije. Nekaj, čemur bi kristjani rekli pekel, le da je ta tukaj na zemlji, ustvarjen s človeško roko. Eksplozija zasede prostor, kot da svet in kader pripadata le njej, ob slepečem blisku pa si ironično ne zapomnimo velikega buma, temveč obraze znanstvenikov in neprijetno tišino, ki pride pred velikim pokom in v katero irski igralec Cillian Murphy šepne tiste zloglasne Oppenheimerjeve besede, verz iz hindujske Bhagavad-gite: »Zdaj sem postal smrt, uničevalec svetov.«
Na obrazu Murphyja, ki dostavi ikoničen igralski nastop, se ob tem izrisujejo fascinacija, osuplost, skrušenost in zgroženost nad zgodovinskim dosežkom. O detonaciji druge in tretje bombe, ki so ju Američani mesec dni pozneje odvrgli nad Hirošimo in Nagasakijem, v filmu nato, tako kot Oppenheimer, slišimo po radiu. Hladno vojno med ZDA in Sovjetsko zvezo, ki je sledila drugi svetovni vojni, pa med vrsticami scenarija šele slutimo. Nolanov Oppenheimer, ki je neizbežno tudi film o atomski bombi sami, je v prvem planu kompleksna karakterna študija ključne figure njenega izuma, ki temelji na več kot sedemsto strani dolgi, špehasti biografiji American Prometheus: The Triumph and Tragedy of J. Robert Oppenheimer. In Nolan je to zapleteno, slojevito, izčrpno, s Pulitzerjem nagrajeno knjižno predlogo prevedel v prav tako zapleteno, slojevito in izčrpno filmsko izkušnjo, ki skače v času naprej in nazaj, iz črno-bele tehnike v barvno in iz žanra v žanr – vse z namenom, da bi karseda globoko zavrtal v briljantnega, a globoko protislovnega protagonista.
Nolan z zanj značilno prepleteno filmsko strukturo in avdio-vizualno udarnostjo razgalja mučenika in egoista, genija in nevrotika, junaka in antijunaka. Ameriškega Prometeja začne secirati v njegovih študentskih letih, ko se je zaradi skrivnega sveta vesolja, ki ga je slišal in videl v svoji glavi, najprej psihično lomil, nato pa ob odkritju kvantne mehanike kot prerojen rosno mlad doktoriral na Univerzi v Göttingenu. Njegovo osebno in karierno formiranje nadalje spremljamo leta 1929, ko je začel predavati fiziko na Univerzi v Berkeleyju, kjer je med drugim govoril o obstoju črnih lukenj, in pojasnjeval, kako nastane ploha kozmičnih žarkov, dobro desetletje zatem pa ga v zgodovinskem spletu okoliščin vidimo, kako postane vodja Nacionalnega laboratorija v Los Alamosu, kjer je elita znanstvenikov od fizikov do metalurgov sredi novomehiške pustinje, bogu za hrbtom in z neomejenim proračunom v tajnosti sproducirala bombo vseh bomb. Da bi prehiteli naciste, a nacisti so do takrat že kapitulirali – brez atomske bombe.
Nekateri znanstveniki so pozivali k opustitvi namere, a kolesja zgodovine se ni dalo spremeniti. Da bi vse skupaj zaustavili? Ne, tako pač ne deluje razvoj orožja, se zelo jasno bere tekst filma med vrsticami. V tem novem svetu – atomska bomba, kot slišimo, ni pomenila le novega orožja, ampak nov svet – je bil tudi Oppenheimer, rockerski zvezdnik med znanstveniki, tisti markantni fizik s pipo in klobukom z naslovnic časopisja, povsem pogrešljiv. Kot lahko vidimo v prepletu medvojne in povojne pripovedne linije, je bil namreč resda veliki ameriški junak, ampak že kmalu tudi varnostno tveganje. Ob tem, ko je svoj prispevek k izumu obžaloval in se kot predsednik svetovalnega odbora pri komisiji za jedrsko energijo javno boril proti uporabi jedrskega orožja in zahteval mednarodni nadzor, je v času paranoičnega makartizma stopil na žulj nekaterim vladnim uslužbencem, ki so mu v montiranem procesu na račun njegove politične preteklosti očitali, da je bil izdajalec in sovjetski agent. Oppenheimer je namreč v prostem času poleg naravoslovja zagrizeno bral tudi Lenina in Marxa, številni njegovi svojci in prijatelji so bili komunisti ali bivši komunisti, ameriško komunistično stranko pa je tudi finančno podpiral.
Čeprav je že iz opisa evidentno, da so obdobje in dogodki, ki jih obravnava Nolan, sami po sebi tako psihološko kot politično izjemno kompleksni, se kljub upoštevanju biografskih žanrskih konvencij nikakor ne odreče zanj tipični prepleteni pripovedni strukturi. V esenci tako znova gledamo nekakšen film v filmu z več klimaksi. Tisto, kar je v osnovi življenjepis o tako imenovanem očetu atomske bombe in bremenu, ki ga je Oppenheimer s tem nosil, je tako tudi politični triler o ameriškem lovu na komuniste, pa film o zlorabi znanstvenega napredka v politično-vojaške namene in nenazadnje srhljiv opomnik človekovi samouničevalni naravi. Pregovorna nolanovska zapletenost je pri tem sicer res mestoma v napoto sama sebi, a je hkrati tudi prednost, ki morje informacij in težke razmisleke poveže v smiselno celoto, znotraj katere se vsa osebna Oppenheimerjeva protislovja, konflikti in paradoksi v enaki meri kažejo tudi kot družbena protislovja, konflikti in paradoksi. Monumentalen film s prvorazredno zasedbo, ki je ob robu vojne v Ukrajini in implikacij razvoja umetne inteligence tudi izjemno aktualen.
