Ob obletnici izida albuma Ne mi dihat za ovratnik so prejšnji teden v Ljubljani organizirali tiskovno konferenco, na kateri sta ob vokalistu Zoranu Predinu sodelovala tudi kitarist Oto Rimele in baskitarist Sašo Stojanović; ta je na plošči nadomestil Zorana Stjepanovića, ki je bil tedaj v JLA. Stojanović je sicer bolj vezan na zasedbo Preporod, nabor gostov pa je bil edinstvena priložnost za vpogled v mariborsko sceno tistega časa oziroma v duha Maribora sedemdesetih, ki so izhodiščna predpostavka Lačnega Franza. Rimele in Stojanović sta bila na primer soseda, prijatelja, sošolca iz iste gimnazijske klopi in glasbena kolega od otroštva, ki sta začela igrati skupaj. O tem, kdo bo baskitarist, kdo pa kitarist, je odločil dogovor, da bo kitarist tisti, ki bo prvi imel električno kitaro. In Rimele jo je pridobil malodane naslednji dan.

Zgodba o nastanku Lačnega Franza je razmeroma znana. Medtem ko so bili Rimele, pokojni bobnar Andrej Pinterič, basist Zoran Stjepanović in klaviaturist Mirko Kosi del mariborske rockerske srenje, je bil Predin kantavtor. »In niti ni bil pevec, kakršnega smo iskali, a rekel sem, vzemimo ga, kajti ima nekaj svojega,« je spomin obudil Rimele, ki je od Predina mlajši štiri leta in jih je leta 1979, ko je zasedba nastala, štel rosnih 17. »S to ploščo smo se na nek način vrnili v Slovenijo. Prva dva albuma Ikebana in Adijo pamet sta nastala eruptivno in so bile pesmi narejene, preden smo šli v studio. V tem primeru smo skladbe naredili namenoma za ta album, a so dale skupini najbolj avtentične barve, kot v skladbah Prosim pazi, da mi ne pohodiš podočnjakov, Lipa zelenela je in Bela simfonija. Album je zmedel vse glasbene kritike v Jugoslaviji, niso vedeli, kam bi nas vtaknili. Belo simfonijo smo igrali v polnih dvoranah na Belih koncertih, kjer smo si smučarijo privoščili na humoren način. Takrat so bili Jure Franko, Rok Petrović in Rifle edini, ki so razumeli, da se šalimo.«

Monologa za celo kaseto

Ker je postala obče sprejeta, je Bela simfonija skladba, ki se uvršča med malodane popevke, čeprav je v resnici vse kaj drugega. Podobno kot večina skladb na plošči je temačna in strukturirana v najboljši tradiciji progresivnega rocka. Vključno z vmesnim monologom Marka Derganca, v tistih časih zvezdnika radijske igre Butnskala, ki je oponašal radijskega komentatorja in v monologu navrgel domislice, denimo da je Križaj padel tik pred startom, da vedno, kadar pade Stenmark, pade tudi Križaj (ne vem zakaj, ne vem zakaj?), da bo tekma v Baader Meinhofu, da se začenja tekmovanje v tehničnem poskoku s smučko, da se je ponovila usoda iz Celja oziroma iz krimske vojne in še nekaj podobnih. Kot je povedal Predin, je bilo Dergančevega monologa za celo kaseto, ki je žal izgubljena.

Ne mi dihat za ovratnik, ki je, kot smo ob tej priložnosti prav tako zvedeli, v osnovi družbeno angažirana skladba, a je obče razumljena kot ljubezenska, je najbolje prodajan album Lačnega Franza. Z njim so se Mariborčani v ospredje prebili tudi doma oziroma so se vrnili v Slovenijo. Po prvih dveh albumih Ikebana in Adijo pamet so igrali predvsem po nekdanji Jugoslaviji, obenem pa je, kot je dejal Predin, fraza »Ne mi dihat za ovratnik« nekaj, kar so se drugi narodi in narodnosti naučili v slovenščini. Oto Rimele, avtor skladbe Bela simfonija, pravi: »Trideset let nisem poslušal te plošče in ves čas sem imel v glavi zgolj vtise iz studia. Nikdar nisem pomislil na leto 1983, potem pa daš to ploščo na gramofon in je to leto pred teboj. Predvsem sem presenečen, kako dobra, radikalna in iskrena skladba je Prvi maj, prav tako pa, če se smem pohvaliti, kako odštekan solo je tam, čeprav sem bil mladenič oziroma gimnazijec, ki je prišel od vojakov.«

Snemali 14 dni

O Lačnem Franzu je dolgo časa krožila fama, da izhajajo iz ničesar. Da so izumili sami sebe oziroma da je v njihovem primeru težko ujeti zgodovinske navezave. Pričujoča tiskovna konferenca je bila priložnost, da se predvsem Rimeleja vpraša po njegovih kitarskih vzornikih. »Izhajam iz ameriške tradicije bluesa, kjer so s kitaro živeli in umirali. Vsi drugi so zgolj nadaljevali. Seveda je kak Ritchie Blackmore vedno bil velik kitarist, eden meni ljubih kitaristov je tudi Robert Fripp iz zasedbe King Crimson, ki je bil rocker na svoj način,« je odgovoril eden najbolj samosvojih slovenskih kitaristov, ki je kasneje igral tudi pri zasedbi Laibach, potem kitaro opustil na račun likovne kariere, zadnje čase pa jo spet igra tudi javno oziroma je pred letom in pol izdal inštrumentalno kitarsko ploščo. Vrnil se je tudi Fripp. Med pandemijo je s soprogo Toyah začel doma snemati in na spletu objavljati priredbe svetovnih uspešnic, na račun česar zakonski dvojec te čase polno nastopa. A nazaj k Mariborčanom.

Prvo ploščo Ikebana iz leta 1981 so posneli v eni noči, za Ne mi dihat za ovratnik pa so porabili 14 dni. Da so bili posebna posadka, potrdi tudi Stojanović: »Izšel sem iz ansambla Preporod, kjer smo bili divjaki. Ojačevalce smo odvili do konca in igrali. Pri Lačnem Franzu pa sem prvič doživel, kaj pomenita disciplina in dinamika. Predvsem Oto je znal biti na svojstven način tečen, seveda pa je bilo zraven ogromno prigod, ki se jih sam spomnim bolje od drugih, kajti zame je bila to edinstvena priložnost, ki mi je ostala za vedno v spominu.«

Ne mi dihat za ovratnik je počasna, težka in kompleksna plošča, polna progresivnih detajlov, v katerih je nemogoče preslišati navezave na zapuščino zasedbe Buldožer. Tako je nemara tudi zato, ker je bil Boris Bele, torej šef Buldožerjev, producent tudi te njihove plošče, obenem pa je izšla pri založbi Helidon, ki jo je v tistih časih prav tako vodil. V ponovno masterizirani inačici zveni toliko bolj ponovnega poslušanja vredno. Če bi danes kdo izšel s takšnim gradivom, bi bila to še vedno progresiva, vendar pa ni več smučarjev. x