Zadnji album z lastnimi avtorskimi skladbami so pred letošnjim z naslovom Hackney Diamonds izdali leta 2005. Vmes so posneli album bluesovskih priredb Blue and Lonesome ter izdali posamične skladbe Doom and Gloom in One More Shot, s katerima niso posegli po vrhovih lestvic, ter pandemijsko Living in a Ghost Town, ki se ji je uspelo prebiti med prvih deset.
Rolling Stones razumejo in prakticirajo rock'n'roll kot recept za dolgo življenje, obenem pa kažejo namero umreti bodisi na odru ali pa v studiu. Potem ko so leta 2022 ob 60-letnici delovanja odigrali simpatično in uspešno poletno evropsko turnejo trinajstih koncertov, prvo brez leta 2021 preminulega bobnarja Charlieja Wattsa, so se, kot da jih poganja zavedanje, da so jim dnevi šteti in da ni več časa za lenarjenje po zasebnih dvorcih, odločili dokončati še nov avtorski album, ki so ga sicer začeli snemati leta 2020. Tako je v nekaterih skladbah kot Mess it Up in Live by the Sword še slišati Wattsa. Album je zunaj od konca oktobra, kritike pa so pretežno pozitivne. V Angliji se je povzpel na prvo mesto lestvice albumov, v ZDA med prve tri. V vsakem primeru so Stonesi spet v prvi ligi.
Poražen zlorabljen ljubimec
Na plošči so skladbe, od katerih vsaj na prvi posluh nobena ne zveni kot uspešnica, obenem pa vsaka od njih ohranja možnost, da bi to lahko postala, kolikor je to danes sploh še možno. Četudi citiranje samega sebe ali pa vsaj ponavljanje istih zgodb pri 80 letih teoretično ni nujno, je v praksi neizbežno in tudi Stonesi se temu niso zmogli izognili. Tako glasbeno kot besedilno. »Reci mi, da raje umreš, kot živiš brez mene,« v skladbi Get Close poziva 80-letni Jagger, kar lahko komu zveni groteskno, vendar gre obenem za starca, ki je leta 2016 dobil osmega otroka s 36-letno Melanie Hamrick, s katero se je letos poleti zaročil. Jagger je starec, ki ob evidentnih prizadevanjih, kot so redna vadba in drugi postopki, še vedno lahko reče, da poje o tem, kar se mu dogaja. Pa vendar je mogoče opaziti razlike.
Če se je na plošči Bigger Bang iz leta 2005 še ljubil z nevarnimi lepoticami v brezhibno urejenem stanovanju v umazani četrti, medtem ko je padal dež in je telefon zvonil v prazno, še jokal, ker je iz podviga izšel poražen, z zlomljenim srcem, doživljal »paranoje Goye«, bombnike v spalnici, ponujal trpke slike, da je bilo slabo že prvič in da ne bi prenesel ponovitve, ter nasploh verodostojno prikazal dinamično emotivno življenje dobro ohranjenega 60-letnika, se besedila na Hackney Diamond zdijo medla. Še vedno zmore zajokati kot poražen zlorabljen ljubimec z izpraznjenim pogledom. Rjoveti okoli njene hiše in trditi, da ni na povodcu. Ponuditi domislice, da je izgubil v igri, ki si jo je izmislil, ji borbeno zagotavljati, da ga ne more pripraviti do tega, da se mu zmeša, pa čeprav priznava, da je na robu prištevnosti. Iz večine ubesediljenih razmerij izide vsaj globoko ranjen, če ne poražen, medtem ko je Keith Richards, ki na plošči poje skladbo Tell Me Straight, bolj enostaven.
Obenem izjave o občutkih brezizhodnosti na umazanih londonskih ulicah, ki jih pere dež, kot v Whole Wide World ne delujejo posebej prepričljivo, ko si v Dreamy Skies želi pobega in zatišja pred vsem, pride na teren Čukov iz skladbe Poletna, pri čemer se slednja lahko zdi celo bolj navdahnjeno delo. Sweet Sounds of Heaven, ki tudi zaradi dueta z Lady Gaga velja za favorizirano skladbo, ki se ji napoveduje največja prebojnost, je malodane božična pesem, ki poudarja obči vtis, da se plošča ne vtika v aktualno družbeno problematiko oziroma nasilje, ki ga sta ga Jagger in Richards skozi kariero redno obdelovala, pa čeravno bi bil kak nov Gimmie Shelter več kot na mestu. Kvečjemu v Live by the Sword pravi, da kdor živi od meča, bo od meča umrl. Ali pač od pištole.
Preverjeni obrazci
Kritiki globalno znanih medijev so, kot rečeno, pretežno navdušeni. Hackney Diamonds naj bi bila najboljša plošča Stonesov po Tattoo You iz leta 1981, še podjetnejši popglasbeni misleci pa pravijo, da takšnega dela ni bilo vse od Some Girls iz leta 1977. A skladb s takšnim potencialom kot Miss You, Waiting on a Friend in Start me up, ki sta jih primerjalni plošči med drugim navrgli, na Hackney Diamonds ni slišati. Razlog za to gre nemara iskati tudi v tem, da je plošča nastajala dolgo, v nekaj etapah, s prekinitvami, v različnih studiih, ob nihanju delovne strasti in okoliščin zaradi pandemije, ob kadrovskih menjavah kot drugih objektivnih okoliščinah. Bolj kot za skupinsko delo gre za projekt Jaggerja, Richardsa in novega bobnarja Steva Jordana. Rona Wooda ni med avtorji.
Tako inštrumentalno kot vokalno gre za umetelno ploščo, polno mojstrsko odigranega rocka in rock'n'rolla, kjer Stonesi ponudijo številne že slišane in preverjene obrazce, ki so sami po sebi ušesom vedno ugoden standard. Za producenta so na predlog Paula McCartneyja, ki v eni od skladb igra baskitaro, izbrali 33-letnega že tudi z grammyem nagrajenega Andrewa Wotmana, alias Watta, ki je pred tem med drugim sodeloval z Justinom Bieberjem, Duo Lipo, Miley Cyrus, Eltonom Johnom in Ozzyjem Osbournom. Mladenič je obenem sopodpisnik dveh skladb ob Jaggerju in Richardsu, odigral pa je še nekaj basovskih linij in odpel spremljevalne vokale. Ne povsem pojasnjeno na plošči izostaja Darryl Jones, ki pri Stonesih igra bas od leta 1993, ko je prenehal Bill Wyman, se pa v eni skladbi pojavi slednji. Med znamenitimi gosti velja omeniti še Stevieja Wonderja, ki tako kot Elton John v eni skladbi odigra klaviature, saj je tokrat prav tako izostal Chuck Leavell, ki klaviature pri Stonesih igra od leta 1983.
Plošče, ki nastajajo tri leta, praviloma niso kaj prida in tudi glede na to je Hackney Diamonds spodoben izdelek. Tako dobro odigran kot odpet. To, da Richardsa že dolgo pesti artritis, zaradi katerega oteženo igra, se na zvoku kitar ne pozna. Še vedno je slišati domiselne kitarske fraze in obilo preverjenega znanja, medtem ko je vitalnost Jaggerjevega glasu osupljiva. Je pa vprašanje, katera skladba s Hackney Diamonds se bo uvrstila na koncertni program na turneji leta 2024, ki se menda obeta.
