Potem ko je liverpoolska četverica marca 1963 izdala svoj prvi album z naslovom Please Please Me in se prvič povzpela na vrh angleških lestvic, so avgusta 1963 izšli tudi z malo ploščo, na kateri je bila skladba She Loves You (yeah, yeah). Ko je Paul McCartney skladbo v dnevni sobi predstavil svojemu očetu, mu je ta dejal, da mu amerikanizmi, kot je »yeah, yeah«, presedajo in da bi raje slišal »yes, yes«. Paul mu je odgovoril: »Ne razumeš, oče.« Izraz »yeah, yeah« je postal legitimacija generacije. Tudi njih so mnogi imenovali kar Yeah, yeahs, v Franciji je nastal poseben ženski pop žanr, poimenovan ye-ye, odmev njihove domislice pa je prišel tudi do nas, kjer so izraz uporabljali mnogi, na primer Gu-Gu v skladbi Želim si na Jamajko.
Časa vedno manj
Ko so The Beatles poleti snemali She Loves You, so se na ulici pred studiem že začele zbirati najstniške oboževalke, v prednaročilu pa si je ploščo rezerviralo 500.000 ljudi. Oktobra 1963 je v javno rabo prišel izraz beatlomanija, do novembra pa je prodaja plošče s skladbo She Loves You dosegla milijon. Če izvzamemo njihovo igranje v Hamburgu, so The Beatles oktobra 1963 prvič nastopili tudi na tujem, in sicer na Švedskem. Beatlomanija je bila pripravljena za izvoz, interes pa so začeli kazati tudi v ZDA, kjer so bili sprva hladni. She Loves You se je v ZDA prodala v skromnih 1000 primerkih, vendar so Američani težko ignorirali histerijo, ki se je začela dogajati v Angliji. Prav 22. novembra je bil v jutranjem programu televizije CBS prispevek o beatlomaniji, za katerega je bila predvidena večerna ponovitev, a so vmes ubili Kennedyja, zato je bila odpovedana oziroma prestavljena na 10. december. A liverpoolske četverice se ni dalo ustaviti. 22. novembra 1963 so izdali svoj drugi album With the Beatles, 29. novembra pa še malo ploščo s skladbo I Want to Hold Your Hand, ki so jo posneli v istem snemalnem terminu kot album. Prav s slednjo so se v začetku leta 1964 prebili tudi na severnoameriški trg.
Poslovni načrt menedžerja Briana Epsteina in Georgea Martina, producenta ter vodje založbe Parlophone, je bil dva albuma in štiri male plošče na leto, a časa za snemanje je bilo vedno manj, saj je zasedba ves čas tudi nastopala. Če je bil album Please Please Me posnet v desetih urah, so With The Beatles snemali tri mesece oziroma v sedmih terminih, še vedno pa je šlo za skrajno ekspeditivno delovanje. Dopoldne so nastopili na televiziji, popoldne so bili v studiu. V uvodnem terminu 18. julija so posneli štiri skladbe, ki so bile vse priredbe, in sicer You've Really Got a Hold on Me Smokeyja Robinsona, Money v avtorstvu Berryja Gordyja, lastnika založbe Motown, ter njegove tajnice Janie Bradford, Devil in His Heart, ki jo je originalno izvajala ameriška dekliška skupina The Donays, in Till There Was You, nekaj starejšo ameriško muzikal skladbo avtorja Mereditha Willsona.
Na albumu je skupno šest priredb. Ob omenjenih sta to še Please Mister Postman prav tako ameriške dekliške zasedbe The Marvelettes in Roll Over Beethoven Chucka Berryja. Iz nabora priredb izhaja, kako zelo je na The Beatles vplivala sladko grlena soul glasba dekliških skupin, kakršno je ponujala detroitska založba Motown, prav tako pa Phil Spector, ki je stal za zasedbami, kot so bile The Ronettes in The Crystals. Vplivale so tudi na Rolling Stones. Ko so se ti v začetku leta 1964 prvič podali na samostojno angleško turnejo, so bile The Ronettes njihova predskupina. In dekleta obenem, Newyorčanke pa so prijateljevale tudi z The Beatles in jih ob prvem prihodu v ZDA pričakale na letališču.
Artističen pristop
Med osem avtorskih skladb na albumu With The Beatles sodijo It Won't Be Long, All I've Got to Do, All My Loving, Little Child, Hold Me Tight, Not a Second Time in I Wanna Be Your Man. Slednjo so pred tem The Beatles darovali Rolling Stones, ki so jo na svoji drugi mali plošči izdali 1. novembra 1963. A nemara so jo prav zaradi vzdrževanja distance do nekaj mlajših kolegov dali zapeti bobnarju Ringu Starru, medtem ko sta McCartney in Lennon zapela spremljevalne vokale. Obenem je na plošči With The Beatles tako avtorsko kot pevsko priložnost dočakal George Harrison, saj je odpel glavne vokale v priredbah Roll Over Beethoven in Devil in Her Heart, prav tako pa v svoji prvi posneti avtorski skladbi, večnemu rock'n'roll biserčku Don't Bother Me.
Pomembna prelomnica je bila tudi naslovna fotografija, na kateri je četverica upodobljena v črno-beli tehniki in brez nasmeškov. Fotograf Robert Freeman, sicer tudi avtor prvega Pirellijevega koledarja iz leta 1964, je pred tem na podoben način med drugim fotografiral ameriškega jazz saksofonista Johna Coltrana. Art izraz je navdušil predvsem Briana Epsteina, so pa obstajali pomisleki. Za pop skupine je bilo takrat običajno, da so bile na fotografijah nasmejane. The Beatles so bili glasbeno še vedno v svojem prvem, sladko optimističnem obdobju, velja pa dodati tudi, da je njihovo črno-belo resnobno in art pojavnost odkrila že nemška fotografinja Astrid Kircher, ki jih je fotografirala v času igranja v Hamburgu. Ona jih je tudi prepričala, da so si prenehali v lase vnašati briljantino, in jih ostrigla v kasneje značilne pričeske, na katerih so imeli za tiste čase odstopajoče dolge lase in iz katerih se je pravzaprav razvilo hipijevstvo. V naših krajih se je dolgolase državljane prej imenovalo »bitelsi« ali na Štajerskem »bitlesi« kot pa hipiji. Glavno besedo v prid danes kultni črno-beli fotografiji, na kateri imajo člani zasedbe polovico obraza zasenčeno, polovico pa osvetljeno, je imel George Martin, s čimer so The Beatles postavili še en mejnik. V oblikovanje naslovnic popularnoglasbenih plošč so vpeljali artističen pristop, kar so v kasnejši fazi uvedli tudi v glasbi.
Leta 1963 je na svetu potekalo nekaj vojn, vključno z vietnamsko, v ZDA so ubili predsednika in še kak mračen razlog je bil na voljo. A enakovredno tovrstnim družbenim dogodkom je občo pozornost začel vzbujati vzpon popularnoglasbene skupine, ki bo kmalu postala večja od Jezusa.
