15. januar 2009. New York je bil ujet v brutalnem objemu arktičnega mraza. Temperatura je bila krepko pod ničlo, ledeni veter je bičal ulice. Na letališču LaGuardia je bil to še en siv, neprijazen dan v nizu. Ob 15.24 uri je letalo airbus A320 družbe US Airways, let 1549, prejelo dovoljenje za vzlet. Na krovu je bilo 150 potnikov in pet članov posadke, namenjenih v toplejšo Severno Karolino. Niso vedeli, da bo čez nekaj trenutkov njihovo življenje viselo na nitki.
V pilotski kabini sta sedela dva moža, katerih imeni sta kmalu postali sinonim za mirnost pod pritiskom. Pilot Chesley »Sully« Sullenberger, belolasi 57-letni veteran, nekdanji vojaški pilot z več kot 40 leti izkušenj. Kar je bilo ključno: bil je tudi izkušen pilot jadralnega letala. Ob njem je bil prvi častnik Jeffrey Skiles, ki je tisti dan dejansko pilotiral vzlet.
Nihče od njiju ni vedel, da bo ta triurni rutinski polet trajal samo dobrih pet minut. In da ne bo šlo za letenje, temveč za preživetje.
Rutinski vzlet
Vzlet je bil rutinski. Letalo je sledilo predpisani poti vzleta »Climb 1«, kot pravijo, ki ga je vodila neposredno nad gostim tkivom območja Bronxa. Ob 15.25, samo 90 sekund po vzletu, ko so dosegli višino slabih 900 metrov, je kopilot Skiles opazil nekaj, kar je bilo videti kot temen madež na nebu pred njimi. V naslednji sekundi se je ta spremenil v gosto jato velikih kanadskih gosi.
Ni bilo časa za reakcijo. Pilota sta začutila močne udarce. Potniki so slišali top zvok, kot bi toča udarjala po trupu. Sledil je takojšen, grozljiv vonj po zažganem perju in mesu, ki je vdrl v kabino.
In potem – tišina.
Oglušujoča, nenaravna tišina dveh mogočnih reaktivnih motorjev. Oba sta v trenutku odpovedala, uničena zaradi katastrofalnega vdora ptic. 70-tonska jeklena ptica je nenadoma postala 70-tonsko jadralno letalo, ki je sredi zime v popolni tišini drselo nad najbolj gosto poseljenim mestom v Ameriki.
V pilotski kabini pa ni bilo panike. Le hladen, osredotočen profesionalizem. Sullyjev glas je bil popolnoma miren. Izrekel je besedi, ki sta pomenili prevzem absolutne odgovornosti: »Moje letalo.« »Tvoje letalo,« je brez obotavljanja odvrnil Skiles. Sully je prevzel krmilo, Skiles pa je nemudoma začel izvajati postopeke za ponovni zagon motorjev, listajoč po priročniku za nujne primere, čeprav je globoko v sebi vedel, da je to zaman.
»Izguba potiska v obeh motorjih.«
Kontrolor Patrick Harten je takoj počistil vse steze. »Cactus 1549, lahko pristanete na stezi 13.« Minil je trenutek tišine. Potem je prišel odgovor, ki je razblinil vse upanje na normalen pristanek. »Ne bo šlo.« (»Unable.«)
Harten, ki je mrzlično iskal rešitev, je ponudil drugo stezo. Znova enak odgovor. Ponudil je letališče Teterboro v sosednjem New Jerseyju. »Tudi tja ne bomo prišli.« (»We won't make it there either.«)
Sully je imel pred seboj samo goste ulice Manhattna. Ni bilo časa. Ni bilo višine. Imel je le eno možnost. Eno »stezo«, ki je bila dovolj dolga, dovolj široka in dovolj ravna. »Končali bomo v Hudsonu.« (»We're gonna be in the Hudson.«)
V kontrolnem stolpu je ob tej mirni najavi zavladala groza.
Vseh 208 sekund, od trka s pticami do pristanka na vodi, je Sully delal natančno tisto, za kar ga je usposobilo življenje jadralnega pilota. Letalo ni smelo izgubiti hitrosti, sicer bi nekontrolirano padlo. Moral je ohraniti popoln nadzor, medtem ko je airbus v tišini drsel proti ledeni reki.
V potniški kabini je posadka, ki je slišala kapitanovo odločitev, začela na vse glas ponavljati tri besede, ki so se potnikom za vedno vtisnile v spomin: »PRIPRAVITE SE NA TRK! GLAVE DOL! OSTANITE SKLONJENI!«
Pogled na stolpnice
Potniki so bili zmedeni. Nekateri so molili. Drugi so pisali sporočila ljubljenim. Skozi okna niso videli ničesar razen stolpnic Manhattna, ki so bile srhljivo blizu.
Sully je letalo poravnal z reko Hudson, med pomolom na Manhattnu in obalo New Jerseyja. To je bil manever brez možnosti za napako. Če bi s krilom zadel vodo, bi se letalo obrnilo in razpadlo. Če bi nos potopil prehitro, bi se letalo zajelo in potopilo v nekaj sekundah.
Ob 1531 je kapitan Sullenberger s popolnim kotom, z rahlo dvignjenim nosom, kot bi pristajal na nevidni stezi, položil airbus A320 na ledeno mrzlo reko Hudson.
Udar je bil sicer silovit, ne pa katastrofalen. Potniki so opisovali, kot da bi jih nekdo z vso močjo udaril od zadaj. Letalo je zdrselo po vodi in se ustavilo. Zadnji del letala, ki je bil poškodovan ob trku, je takoj začela zalivati ledena voda.
Letalo je ostalo celo. Plavalo je.
Sully je dal ukaz za evakuacijo. Hladnokrvna posadka je odprla zasilne izhode nad krili in sprožila zasilne tobogane na sprednjih vratih. Voda je imela pet stopinj, zrak je bil še hladnejši, -7 stopinj Celzija.
Bil je prizor, ki ga New York ne bo nikoli pozabil. Sredi reke Hudson je plavalo letalo, na njegovih krilih pa so v popolnem, čeprav prestrašenem redu stali potniki v rumenih rešilnih jopičih.
In potem se je zgodil drugi del čudeža.
Hudsonova flotilja
To ni bil oddaljen ocean, pač pa je bil najprometnejši del reke v enem najprometnejših mest na svetu. Kapitani trajektov, ki so vozili med Manhattnom in New Jerseyjem, so videli, kaj se je zgodilo.
Niso čakali na ukaz obalne straže. V trenutku so obrnili svoja plovila in se s polno hitrostjo zapodili proti letalu. »Hudsonova flotilja«, kot so jo poimenovali, je bila pri letalu v manj kot štirih minutah. Začeli so reševati ljudi s kril, ki so se počasi potapljala. Policijski in gasilski helikopterji so bili v zraku, toda trajekti so bili tisti, ki so opravili reševanje.
Medtem je kapitan Sullenberger dvakrat prehodil potapljajočo se kabino. Med sedeži je brodil po vodi, ki mu je segala do pasu, in kričal: »Je še kdo tukaj?« Šele ko je bil prepričan, da je letalo prazno, ga je kot zadnji zapustil.
Bil je 15. januar 2009. Od 155 ljudi na krovu leta US Airways 1549 jih je bilo 155 rešenih. Najhujša poškodba je bila zlomljena noga.
Tako smo dobili zgodbo, ki jo je svet takrat obupno potreboval sredi globalne finančne krize — o tem, da izkušnje štejejo, da usposabljanje deluje. In da lahko včasih ena mirna glava in popolna profesionalnost premagata nemogoče. To ni bil samo čudež, pač pa, če malo bolj pomislimo, bila je mojstrovina.
