Ameriški letalski častnik, izumitelj, letalski pisatelj, avtobiograf, pisec dnevnika, lovski pilot, mirovni aktivist, pilot in inženir Charles Augustus Lindbergh (1902–1974) se je kot 25-letni letalec za letalsko pošto v trenutku zapisal v zgodovino in dosegel svetovno slavo. Maja 1927 je namreč opravil prvi samostojni neprekinjeni polet čez Atlantik, in sicer med Long Islandom v New Yorku in letališčem Le Bourget blizu Pariza. Let z letalom Spirit of St. Louis je trajal približno 33 ur in 30 minut, kar je pomenilo okoli 5800 prevoženih kilometrov.
Odpravo je Lindbergh financiral skoraj izključno z lastnimi prihranki in bančnim posojilom. Za ta dosežek je kot rezervni častnik ameriške kopenske vojske prejel medaljo časti, red legije časti Francije, Leopoldov red Belgije in še več drugih priznanj. Ni bil prvi, ki je preletel Atlantik, ta podvig sta že osem let pred njim izvedla Britanca John Alcock in Arthur Whitten Brown, bil pa je prvi, ki je let opravil sam, poleg tega je bila njegova pot približno polovico daljša.
Rojen za pilota
Lindbergh je že od mladih nog kazal zanimanje za mehaniko motoriziranih prevoznih sredstev, kot študenta strojništva pa ga je začelo fascinirati letenje. Pozneje se je vpisal v letalsko šolo korporacije Nebraska Aircraft Corporation v Lincolnu in prvič poletel kot potnik v dvosedežnem dvokrilnem trenažnem letalu lincoln standard »tourabout«, ki ga je pilotiral Otto Timm. Nekaj dni pozneje je Lindbergh opravil svojo prvo uradno lekcijo letenja v istem letalu, čeprav mu še niso dovolili samostojnega letenja, ker si ni mogel privoščiti plačila zahtevane varščine za morebitno škodo. Da bi zaslužil denar za nadaljnje usposabljanje, je Lindbergh zapustil Lincoln in nekaj mesecev preživel na pohodniških dirkališčih po Nebraski, Kansasu, Koloradu, Wyomingu in Montani kot pilot in padalec. Kratek čas je delal tudi kot letalski mehanik na občinskem letališču Billings v Montani.
Ves čas je vedel tudi za nagrado, ki jo je razpisal francosko-ameriški hotelir Raymond Orteig leta 1919. Za prvi neprekinjeni polet med New Yorkom in Parizom je ponujal 25.000 dolarjev (danes bi bilo to okoli pol milijona dolarjev), nagrada pa je bila mamljiva za vse pilote zavezniških držav po prvi svetovni vojni. Zanjo so se nato več let pritegovale različne izkušene ekipe, žal pa so številne poskuse zaznamovale tragedije, med drugim nesreča letala sikorsky S-35 pilota Renéja Foncka leta 1926 (ki je potem Lindbergha navdihnila k poletu) ter smrt ameriških pilotov Noela Davisa in Stantona H. Woosterja med testiranjem leta 1927. Le nekaj dni pred Lindberghovim poletom sta z Le Bourgeta vzletela tudi Charles Nungesser in François Coli z letalom levasseur PL 8 l'oiseau blanc, a izginila nekje ob obali Irske.
Letalo za Lindberghov zgodovinski let je izdelalo podjetje Ryan Airline Company iz San Diega. Šlo je za enokrilno letalo po meri, z enim sedežem in enim motorjem, poimenovano Spirit of St. Louis. Skupaj sta ga zasnovala Lindbergh in Ryanov glavni inženir Donald A. Hall. Letalo je bilo brez prednjega okna ter močno obteženo s 1700 litri goriva, ko je 20. maja 1927 z njim zgodaj zjutraj vzletel z letališča F. D. Roosevelta proti Evropi. Zaradi razmočene steze je bil vzlet otežen, letalo so ljudje pomagali celo potiskati, preden se je odlepilo od steze in začelo pridobivati višino. Lindbergh je med poletom zaradi utrujenosti in celo halucinacij večkrat spreminjal višino; letel je zelo nizko nad oceanom in se nato dvigal nad oblake ter nevihte, pri čemer se je moral izogibati zaledenitvi in megli. Navigiral je tako, da je sam ocenil smer in čas. In dejansko je po dobrem dnevu letenja dosegel Evropo.
Neobvladljiva množica navdušencev
Letališče pri Parizu je bilo že več ur pred pristankom polno ljudi. Zbralo naj bi se več kot 150.000 radovednežev, čeprav se sploh ni natančno vedelo, kdaj naj bi pristal ameriški pilot, ki je letel brez radijske povezave. V nekem trenutku se je celo zdelo, da je morda izginil, a v večernih urah 21. maja je postalo jasno, da se letalo približuje Franciji. Po pristanku je nastal popoln kaos, organizatorji na tleh niso imeli nadzora nad dogodki, zato je bilo treba junaka na varno odnesti kar na rokah. Lindbergh je junak kmalu postal tudi uradno, ko je njegov polet potrdilo še Nacionalno letalsko združenje ZDA, in sicer na podlagi odčitkov z zapečatenega barografa, nameščenega v Spiritu. Slavo je Lindbergh pozneje izkoristil za promocijo komercialnega letalstva in zračne pošte, močno je pospešil tudi razvoj civilnega letalstva.
Njegova življenjska zgodba pa je imela tudi temnejše plati. Leta 1932 je neznanec ugrabil njegovega 20-mesečnega sina in prek posrednika zahteval bogato odkupnino, kar so ameriški mediji takrat poimenovali zločin stoletja. Kljub plačani odkupnini so sina kmalu našli mrtvega, Lindbergh pa se je z ženo pred medijsko histerijo umaknil v Anglijo. V ZDA sta se vrnila šele malo pred izbruhom druge svetovne vojne leta 1939. Bil je aktiven nasprotnik vpletanja ZDA v vojno in je protestno vrnil čin polkovnika pri letalskem korpusu ameriške vojske, a je spremenil mnenje po japonskem napadu na Pearl Harbor. Zaprosil je za povrnitev čina, a so ga zavrnili. Lindbergh je v 30. letih izražal tudi sporne simpatije do Nemčije, povezan pa je bil z izolacionističnim gibanjem America First Committee. Po vojni je zaslovel kot pisec in je za knjigo o poletu s Spirit of St. Louis prejel Pulitzerjevo nagrado. Deloval je tudi kot svetovalec na področju vojaškega in civilnega letalstva in naravovarstvenik. Zadnja leta življenja je preživel na havajskem otoku Maui, kjer je umrl.
Značajsko je bil tih, discipliniran in pogosto čustveno distanciran. Anne Morrow Lindbergh ni bila »le žena slavnega moža«, ampak je bila ravno tako pilotka in pisateljica (njena knjiga Gift from the Sea je danes klasika). Imela sta šest otrok, šele po njegovi smrti pa je prišlo na dan nekaj presenetljivega, namreč da je imel skrivaj po Evropi še več otrok, vsaj še sedem, družine pa niso vedele druga za drugo. Lindbergh jih je obiskoval pod lažnimi imeni. Psihologi bi danes rekli, da je bil čustveno razcepljena osebnost.
