Svet se, kot kaže, sooča z novo, potencialno nevarno vojaško tehnologijo, ki bi lahko korenito spremenila pravila igre. Po najnovejšem poročilu ameriške obrambne obveščevalne agencije (DIA) naj bi Ruska federacija v tajnosti razvijala jedrsko različico svoje napredne rakete zrak-zrak R-37M. Ta poteza, če jo bodo potrdili, bi pomenila uvedbo orožja, ki je bilo doslej bolj domena znanstvene fantastike kot pa resničnih vojaških arzenalov, in bi lahko dramatično vplivala na prihodnje vojaške doktrine ter ravnotežje moči.
Že vrsto let velike vojaške sile posodabljajo svoje jedrske zmogljivosti, vendar opozorila iz Washingtona tokrat izpostavljajo posebej zaskrbljujoč trend. Raketa R-37M, že zdaj znana kot ena najhitrejših svoje vrste na svetu, saj dosega hitrosti okoli šest machov (več kot 7000 km/h), je zasnovana predvsem za uničevanje zračnih ciljev, kot so letala za zgodnje opozarjanje in nadzor (AWACS), leteče cisterne ali letala za elektronsko bojevanje. Z dosegom skoraj 400 kilometrov, izstreljena denimo iz prestreznikov mig-31, predstavlja smrtonosno grožnjo sovražnikovim zračnim sistemom, še preden se ti sploh približajo ruskemu ozemlju.
Integracija jedrske konice
Ključna novost, ki jo izpostavlja poročilo DIA, je domnevni ruski napredek pri integraciji miniaturizirane jedrske bojne konice v to raketo. Trenutna konvencionalna bojna glava tehta približno 60 kilogramov, kar po ocenah analitikov zadošča za namestitev taktične jedrske polnitve z manjšo močjo. Teoretično bi lahko eno samo letalo, opremljeno s štirimi takšnimi jedrskimi raketami, nevtraliziralo celotno sovražnikovo lovsko eskadriljo ali celo prestreglo večji napad z manevrirnimi raketami ali roji brezpilotnih letal.
Ta razvoj naj bi bil del širše ruske strategije krepitve taktičnega jedrskega arzenala. Medtem ko ima Rusija po podatkih približno 1550 strateških jedrskih konic (v skladu s pogodbo START), naj bi posedovala tudi skoraj 2000 kosov nestrateškega jedrskega orožja, pogosto imenovanega taktično jedrsko orožje, namenjenega uporabi neposredno na bojišču.
Posebej pomenljivo je, da naj bi bil vse večji del tega orožja skladiščen ali nameščen v Belorusiji. Poročila navajajo, da Rusija v Belorusiji gradi nove skladiščne objekte, uri lokalno osebje za njihovo uporabo in namešča letala z dvojno zmogljivostjo (konvencionalno ali jedrsko). Za Washington ta militarizacija beloruskega ozemlja povečuje tveganje lažjega dostopa do taktičnega jedrskega orožja, tudi v kontekstu lokaliziranih konfliktov, kot je vojna v Ukrajini.
Na bojišču brez živčnih strupov
Poročilo DIA se ne osredotoča zgolj na jedrsko orožje. Opozarja tudi na držo Moskve glede kemičnega in biološkega orožja. Čeprav je bila Rusija obtožena uporabe strupenih snovi v Ukrajini, kot je kloropikrin, ameriške službe ugotavljajo, da na bojišču ni prišlo do uporabe naprednih živčnih strupov, za razliko od nekaterih primerov ciljanih atentatov. Kljub temu analitiki izražajo zaskrbljenost zaradi morebitnega povečanja zmogljivosti za shranjevanje in razvoj teh nekonvencionalnih agentov, zlasti v ruskih vojaških laboratorijih. Gre za latentno grožnjo, ki jo je težko dokumentirati, vendar je ni mogoče prezreti, še ugotavljajo.
Rusija sicer ni osamljena. Poročilo omenja tudi hiter vzpon kitajskega jedrskega arzenala. Kitajska naj bi imela zdaj več kot 600 jedrskih konic, z jasnim ciljem preseči 1000 konic do leta 2030. Peking stavi na strategijo odvračanja s hitrim odzivom, ki vključuje visoko natančne rakete, konice z manjšo močjo in medcelinske balistične rakete z več bojnimi konicami (MIRV).
Združene države se ob tem bojijo strateškega domino učinka: krepitev ruskih in kitajskih jedrskih arzenalov bi lahko spodbudila druge regionalne sile, da prav tako okrepijo svoje zmogljivosti, kar bi zmanjšalo prostor za pogajanja in povečalo tveganje za konfrontacijo.
Kljub napetostim DIA ocenjuje, da dejanska uporaba jedrskega orožja ostaja malo verjetna, razen če bi se ruski režim soočil z eksistencialno grožnjo. Jedrsko orožje ostaja predvsem orodje odvračanja, zasnovano za preprečevanje delovanja nasprotnika.
