»Kaj?!« se začudim.

»Resno, ne vem, ni mi več. Razen par dni pred menstruacijo, ko me še popade tisto noro poželenje, drugače pa je mrtvilo. Nada, nič! Slučajno veš, če kje prodajajo libido? To bi bilo še najboljše darilo!«

Libido, ta fantom! Vanj zelo radi usmerimo prst krivde, ko odnosi postanejo nezadostni. Nanizamo lahko vrsto izgovorov, zakaj se je v naših življenjih potuhnil. Težava pa je, da ponavadi ne izgine sam od sebe. Iz življenja ga izženemo sami.

Prijateljici sem v šali predlagala, da bi bilo najbolje, da se s svojim libidom resno pogovori. Če bi se pogovor med njima prav zares lahko odvil, bi šel približno takole:

Njen libido (z očarljivim nasmeškom, razpotegnjenim čez lica): »Oooooo, draga moja, dolgo se nisva videla! Si me namenoma ignorirala ali je to nova, sodobna taktika zapeljevanja?« (Ji pomežikne.)

Ona (zavije z očmi): »O moj bog! Resno? Predrznost epskih razsežnosti! Raje priznaj, da si me zapustil, medtem ko nekje v tropskih krajih zabavaš kakšno drugo, mlajšo različico mene!«

Njen libido (se šokirano prime za srce): »Jaz? Zapustil? Nikoli! Ampak, priznam … Zadnje čase imam težave priti do tebe. Okoli tebe je napeljana električna ograja, v trdo, suho zemljo je zapičena tabla z napisom 'Ne moti!!!' In za njo ogromen kosmatinec, ki se zaganja v ograjo in grdo renči, če se ti preveč približam.«

Ona (posmehljivo): »Ti res ne živiš več z mano. Si morda pomislil, da sem utrujena, preobremenjena? Da nimam časa. Služba, otroci, popoldan sem vodja logistike od ene do druge popoldanske dejavnosti, zvečer premikam gorske verige perila, iščem pobegle nogavice brez parov, ki me spravljajo ob pamet, počutim se kot avtomat za opravke in na kraj pameti mi ne pade, da postanem še avtomat za seks.«

Njen libido (se odkašlja): »Ok, pošteno. Življenje je lahko tu in tam res prava mala sitna drama. Ampak partnerja v njej sploh nisi omenila. In če bi kdaj pa kdaj odložila telefon, po katerem brezciljno skrolaš za sprostitev, in spustila blizu mene, bi ti rade volje pomagal. Priplazil bi se nazaj. Tiho, nežno. Ne kot vsiljivec, ampak kot tisti dobri stari prijatelj, ki te spomni, kako dobro dene poživljajoča infuzija dotikov.«

Ljudje, vsaj tako kažejo raziskave zadnjih let, vse manj seksamo. Mladi, stari, prav vsi po vrsti. Vedno več se dotikamo ekranov in vedno manj drug drugega. Skrajni individualizem, vse pogostejša uporaba elektronskih naprav, neprestano visenje na družbenih omrežjih ter izrazite spremembe v življenjskem slogu režejo v naš čas in klestijo energijo za intimne odnose. Tudi potrošniška kultura neizogibno in pomembno vpliva na dojemanje ljubezni in intimnosti, ki sta postali v lično škatlo zapakirano blago, ki ga lahko kupimo in prodamo. V stekleničko začepljen libido je še zadnji sveti gral, ki se še ni znašel na prodajnih policah. Zdi se, kot da vsi hlepimo samo še po instant rešitvah, ki pa se problemov v odnosih nikoli ne dotaknejo globlje.

Naj navržem še malce provokativno kost za glodanje. Ugledna strokovnjakinja dr. Gabrijela Simetinger, specialistka za spolno medicino, je ravno pred enim letim v intervjuju v odlični posebni izdaji Mladine o zgodovini spolnosti dejala: »Vprašanje spolne želje je izključno problem partnerskega odnosa. Samske ženske nimajo nikoli težav s spolno željo.«

Morda pa je najbolj imenitno darilo, ki si ga lahko podarimo za valentinovo (in predvsem vse ostale dni!) – čas. Vseskozi pravimo, da ga nimamo, da ga zmanjkuje. A na koncu dneva ni čas tisti, ki upravlja z nami, temveč smo mi tisti, ki upravljamo z njim. Čemu ga namenimo, pa je izključno naša odločitev.

Ni tako preprosto, boste rekli. Kaj pa, če je?