Labradorci že dolgo slovijo po svoji neustavljivi lakoti, ki pogosto preseneti celo njihove skrbnike. Nova raziskava angleških znanstvenikov iz Univerze v Cambridgeu pa razkriva, da se za tem »vedno lačnim« vedenjem skriva posebna genetska mutacija. Ta vpliva na to, kdaj (in če) pes občuti sitost, kar pojasnjuje, zakaj nekateri psi kar naprej prosjačijo za hrano, četudi so pravkar jedli.
Po navedbah znanstvene ekipe, ki jo vodi genetičarka Eleanor Raffan, gre za mutacijo gena, ki ima ključno vlogo glede občutka sitosti. V določenih primerih se pri labradorcih zgodi sprememba, ki vodi v manjšo proizvodnjo dveh pomembnih hormonov. Ker ti med drugim sporočajo možganom, kdaj ima telo hrane dovolj, v primeru mutacije tega »zaviralnega« signala žival ne občuti. Rezultat: labradorec, ki ostaja lačen tudi takrat, ko bi moral biti že sit.
Presenetljivi rezultati
Raziskava, objavljena v reviji Science Advances, razkriva, da je približno četrtina labradorcev prenašalcev te mutacije. Še posebej visok je ta delež pri psih, ki so usposobljeni za pomoč ljudem – kar 76 odstotkov. Ti rezultati so presenetili celo znanstvenike, saj potrjujejo, da sta genska zasnova in vedenje psov tesneje povezana, kot smo si do zdaj predstavljali.
Laboratorijske meritve kažejo še, da imajo prizadeti labradorci nižjo osnovno presnovo. V primerjavi s svojimi genetsko nemutiranimi pasjimi vrstniki porabijo približno četrtino manj kalorij, ko mirujejo. Nekateri znanstveniki tako poudarjajo, da je smotrno pri psih, ki nosijo to mutacijo, uvajati posebej skrbno prehransko kontrolo in zagotoviti dovolj gibanja, da bi se izognili odvečnim kilogramom.
Resno tveganje
Ta vedenjski vzorec, ko je pes stalno lačen, pa ne pomeni zgolj neprijetnosti za skrbnike, ampak predstavlja tudi resno tveganje za zdravje psov. Povečana telesna teža namreč močno poveča možnost za pojav sladkorne bolezni, srčno-žilnih bolezni ter težav z okostjem in sklepi.
V praksi to pomeni, da bi morali skrbniki labradorcev – še posebno tistih z visoko možnostjo omenjene mutacije – že vnaprej razmisliti o načinu, kako nadzorovati njihovo telesno težo. Priporočljivi so redni obiski pri veterinarju, prilagojeni obroki (bogati z beljakovinami in zmernim vnosom maščob) ter zadostna količina gibanja – denimo daljši sprehodi ali igra na prostem.
Primer labradorcev namiguje na podobne pojave tudi pri drugih psih, čeprav posebej poglobljenih raziskav za posamezne pasme večinoma ni.
