Svet ga pozna kot enega najboljših igralcev njegove generacije, znanega po značilnem mrmrajočem glasu in magnetizmu ter seveda po življenju, polnem razburkanih trenutkov in škandalov. Marlon Brando je uteho in mir med drugim našel v knjigah. Po besedah njegovih bližnjih je bral ponoči, kar je ustrezalo njegovemu boemskemu načinu življenja. Bil je samouk, ki je znanje iskal intuitivno in z veliko strastjo. »Brando je bral, kot je igral – intenzivno, nepomirljivo, pogosto kaotično, a vedno iskreno,« je zapisal njegov biograf William J. Mann.
Akademska duša
Brando je zgodaj opustil šolanje in se bojeval z blago disleksijo, a ga to ni ustavilo, prav nasprotno – postal je obsesiven bralec. Izobrazbo si je gradil zlasti z branjem in lastnimi zapiski. V svojem domu na Mulholland Drivu je hranil več kot tisoč vsebinsko raznolikih knjig, od psiholoških, filozofskih, političnih, umetniških do naravoslovnih. V knjigah je puščal zaznamke in si zapisal, če se je hotel opomniti, da je treba kaj še globlje raziskati. V njegovi zbirki so se znašli tako teoretični klasiki Jung, Freud, Rousseau, Kant, Hannah Arendt kot moderni avtorji, na primer Stephen Hawking. Susan Mizruchi, ki je podrobno raziskala njegovo knjižno zapuščino v biografiji Brando's smile, navaja, da je bil njegov arhiv skoraj akademskega obsega. Dodaja, da je zbiral knjige vse življenje, od mladosti na Manhattnu in vse do poznih let, ko se je že počasi naveličal kaotičnosti filmske industrije in življenja pod žarometi.
Boj za staroselce
Marca 1978 je Washington Post objavil članek, v katerem Brando pripoveduje, da se je začel vse bolj zanimati za problematiko ameriških staroselcev, potem ko je v roke dobil knjigo Indians of the Americas avtorja Johna Collierja. »Teh stvari nas v šolah nikoli niso učili. Hollywood nam je zameglil resničnost,« je povedal. Javno je obsojal odnos Hollywooda do ameriških staroselcev, rekoč: »Nikomur ni mar, da je število samomorov v tej skupini ljudi najvišje v državi. Vedno smo jih prikazovali kot divjake, kot živali. In potem ko nekdo na podelitvi oskarjev spregovori o ravnanju z ameriškimi staroselci, ga ljudje izžvižgajo. To samo kaže, kam smo v tej državi prišli.« Njegove besede iz intervjuja za The New York Times leta 1973 se nanašajo na znani incident, ko je Brando iz protesta zavrnil svojega oskarja za vlogo v filmu Boter, tako da je na oder poslal predstavnico staroselskih narodov, aktivistko in igralko Sacheen Littlefeather, da bi prebrala njegovo sporočilo v podporo njihovim pravicam. Šele v zadnjih letih Hollywood počasi, zelo počasi spreminja svoj odnos do staroselcev.
