Način, kako družba razume otroštvo, veliko pove o njenem pogledu na svet. To velja tudi za igro – kje se otroci igrajo, kako se igrajo in zakaj jim odrasli sploh namenijo prostore za zabavo. Čeprav danes igrišča povezujemo predvsem z otroško domišljijo, tobogani in gugalnicami, njihovi začetki niso bili niti posebej zabavni niti posebej otroški, piše Popular Science.
Sodobna predstava o otroštvu se je začela oblikovati šele v času razsvetljenstva v 18. stoletju. Filozofi, med njimi Jean-Jacques Rousseau, so poudarjali, da imajo otroci posebne razvojne potrebe in da je igra ključna za njihov razvoj. Pred tem so bili otroci večinoma obravnavani kot pomanjšani odrasli. Seveda so se igrali tudi v antiki in srednjem veku, vendar brez posebej urejenih prostorov za igro.
Prva igrišča kot prostor telesne vzgoje
Beseda »igrišče« je sprva pomenila splošen prostor za rekreacijo. Sodobna otroška igrišča so se začela pojavljati v Angliji v 40. letih 19. stoletja, ko so v mestih Manchester in Salford v parkih namenili posebne površine za otroške dejavnosti.
Na njihov razvoj so vplivali nemški reformatorji izobraževanja, med njimi Friedrich Fröbel, ki je znan kot utemeljitelj vrtca. Fröbel je verjel, da je skupinska igra na prostem ključna za zdrav razvoj otrok, zato je v šole uvajal peskovnike in druge oblike dejavnosti na prostem.
Industrijska revolucija je v evropska mesta prinesla hitro urbanizacijo, gnečo in vse več socialnih težav. Otroci iz delavskih družin so pogosto odraščali na ulicah, kjer so bili izpostavljeni nevarnostim prometa, kriminala in slabim higienskim razmeram. Mestne oblasti so želele otroke umakniti z ulic in jih usmeriti v nadzorovano okolje.
Toda zgodnja igrišča niso bila zasnovana predvsem za zabavo. Namenjena so bila predvsem telesni vadbi in izboljšanju fizičnega zdravja prebivalstva. V viktorijanski Angliji je obstajal strah, da mestno življenje povzroča telesno »degeneracijo« prebivalcev, kar naj bi ogrožalo celo moč britanskega imperija.
Gimnastična oprema namesto toboganov
Na prvih igriščih skoraj ni bilo igral, kakršna poznamo danes. Namesto gugalnic in plezal so bila postavljena gimnastična orodja, podobna tistim, ki jih danes uporabljajo olimpijski telovadci. Otroci so vadili na krogih, preskakovali konje in plezali po vrveh ter lestvah.
Takšna oprema ni bila namenjena domišljijski igri, ampak predvsem utrjevanju telesa. Takratni reformatorji so verjeli, da otroci potrebujejo »zdravo« telesno vadbo in strogo usmerjeno gibanje.
Igrišča so obenem odražala stroga viktorijanska pravila o spolu. Fantje in dekleta so bili ločeni, uporabljali pa so tudi različno opremo. Fantje so imeli zahtevnejše fizične naprave, medtem ko so dekleta dobila prostor za bolj umirjene dejavnosti, kot sta ristanc ali badminton.
Poleg tega so bila prva igrišča pogosto postavljena na robove parkov, skrita med drevesi in grmovjem, da ne bi kvarila urejenega videza parkovne krajine.
Širjenje igrišč po svetu
Zamisel o otroških igriščih se je hitro razširila po Evropi in nato tudi drugod po svetu. Britanska podjetja so začela množično izdelovati opremo za igrišča, ki so jo izvažala celo v Južno Afriko in Novo Zelandijo.
Kmalu so se razpravi o javnih igriščih pridružile tudi Združene države Amerike. Med britanskimi in ameriškimi reformatorji so potekale izmenjave idej, obiskovali so drug drugega in primerjali različne modele urbanega načrtovanja.
Prva javna igrišča v ZDA so nastala konec 19. stoletja v Bostonu in San Franciscu. Tudi tam so bila bolj podobna odprtim telovadnicam kot prostorom za otroško domišljijsko igro.
Ameriška igrišča pa so pogosto imela organizirane voditelje dejavnosti, podobne današnjim športnim pedagogom. Hkrati je bila v mnogih mestih prisotna rasna segregacija, zaradi katere so bila igrišča dolgo časa ločena tudi po barvi kože.
Ko je igra postala pomembnejša od discipline
Velik preobrat se je zgodil leta 1921, ko je industrijalec Charles Wicksteed odprl park Wicksteed v angleškem mestu Kettering. Za razliko od starejših igrišč je bil ta park zasnovan predvsem za zabavo. V njem so bile nove vrste igral, gledališče, fontane in prostori za sprostitev. Otroci in odrasli so lahko park uporabljali skupaj, ne glede na spol.
Wicksteed je zasnoval tudi sodobno različico gugalnice ter prve tobogane, ki so jih navdihnili takratni lunaparki in zgodnji vlakci smrti.
Do 30. let 20. stoletja so načrtovalci začeli sprejemati idejo, da morajo biti igrišča zabavna, če želijo otroke privabiti z ulic. Čeprav so še vedno poudarjali telesno aktivnost, je postajala vse pomembnejša tudi ustvarjalnost.
Današnja igrišča med ustvarjalnostjo in varnostjo
Sodobna igrišča so danes veliko bolj osredotočena na zabavo, vendar se pojavlja vprašanje, ali so standardizirana igrala res najboljši način za razvoj otroške domišljije?
Zgodovinar Jon Winder opozarja, da otroci pogosto razvijejo več ustvarjalnosti v preprostih okoljih, kot so peskovniki ali odprti prostori, vendar so takšne rešitve zahtevnejše za vzdrževanje.
V drugi polovici 20. stoletja so nekateri arhitekti začeli ustvarjati bolj odprta in vključujoča igrišča, ki so se bolje povezovala z mestnim okoljem. Med najbolj znanimi je bil nizozemski arhitekt Aldo van Eyck, ki je zapuščene mestne kotičke spreminjal v inovativna otroška igrišča.
Po mnenju strokovnjakov bi morala sodobna mesta otrokom omogočiti več varnih prostorov za spontano igro tudi zunaj klasičnih igrišč. Otroci bodo namreč vedno našli način za igro – vprašanje je le, koliko jim bodo odrasli pri tem pustili svobode.
