V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je v popularni glasbi prevladoval duh novega vala, ki je bil za marsikaterega starorokerja poguben. V njem se niso znašli. Obenem je bilo malo podmladka, saj je večina mladeži podlegala prevladujočim trendom. Chris Rea, angleški pevec in kitarist, ki se je poslovil v minulih dneh, se kot letnik 1951 proti koncu sedemdesetih niti ni mogel prištevati v podmladek, čeprav je bil na sceni novinec. Obenem je bil staroroker, ki se je z glasbo začel ukvarjati pozno, pri dvaindvajsetih, ko so njegovi vrstniki kot Phil Collins, Steve Harley in Bonnie Tyler za seboj že imeli prebojne uspehe. Kot sin lastnika tovarne s sladoledom in verige kavarn iz Middlesbrougha se je najprej preizkušal v družinskem poslu, prav tako je razmišljal o novinarstvu, s poudarkom na poročanju o avtomobilizmu, saj je predvsem potem, ko je prišel do denarja, tudi dirkal.
Kitaro je začel igrati za hobi, pri čemer ga je navduševala »slide« tehnika, kakršno je slišal pri blues kitaristih, kot so bili Charley Patton, Ry Cooder, Muddy Waters in še kdo. Leta 1973 se je pridružil prvi skupini, začel ustvarjati glasbo in leta 1974 izdal prvi posnetek, ki ni doživel uspeha. A vztrajal je in leta 1978 izdal album Whatever happened to Benny Santini?, ki ga je produciral Gus Dudgeon, taisti, ki je produciral Space Oddity Davida Bowieja oziroma zgodnja dela Eltona Johna. V Angliji album vnovič ni bil uspešen, je pa v ZDA, ki so bile tiste čase bolj naklonjene tradicionalni pop godbi, skladba Fool postala uspešnica, saj se je uvrstila na 12. mesto Billboardove lestvice, kar mu je leta 1979 prineslo nominacijo za grammyja za najboljšega novega izvajalca.
Rea sprva niti ni vedel, da je njegova skladba uspešna v ZDA, in je leta 1978 za božič, ko ga je soproga vozila iz Londona, potem ko mu založba ni hotela plačati vozovnice za vlak, razmišljal, da opusti glasbeno kariero. Imela sta hipoteko na hišo in bila sta obubožana, nato pa ju je doma pričakalo pismo iz ZDA, v katerem je bil ček za predvajanja skladbe Fool v ZDA. Za tisti denar si je kupil ferrarija GT4 in na poti domov obenem tudi idejo za svojo kasnejšo veliko evropsko uspešnico Driving home for christmas, ki je izšla leta 1988.
Do vsaj malenkostnega preboja je moralo miniti še pet let. Do leta 1981 je posnel še tri albume, ki so bili tako neuspešni, da mu založba za petega z naslovom Water signs iz leta 1983 ni dala denarja, da bi dokončal skladbe, in je na ploščo uvrstila demo, torej poskusne posnetke. A ena od skladb, I can hear your heartbeat, se je izrazito prijela na Irskem, kjer je začel redno koncertirati. Obenem se je osredotočil na srednjo Evropo s poudarkom na zahodni Nemčiji, kjer mu je prav tako rasla baza sledilcev, ki jim, kot se je izrazil sam, ni bilo glavno vodilo podoba, temveč glasba oziroma prenašanje informacije od ust do ust.
Temu je leta 1985 sledil širši evropski preboj z albumom Shamrock diaries, na katerem sta bili skladbi Stainsby girls in Josephine, prva posvečena soprogi, druga hčerki. Dokončna uveljavitev se je zgodila leta 1986 z albumom On the beach, na katerem je istoimenska uspešnica, kot tudi z albumom Dancing with strangers, s katerim se je prvič uvrstil pod sam vrh britanske lestvice ter obenem odplačal 320.000 funtov dolga do založbe. Ko se je karierno in finančno končno ustalil, je začel nizati komercialne uspešnice. Takšna je Driving home for christmas iz leta 1988, katere ozadje smo že omenili in ki je bila v osnovi namenjena Vanu Morrisonu. Leta 1989 je s ploščo Road to hell prvič zavzel vrh britanske lestvice, kar je ponovil tudi z naslednjim Auberge iz leta 1991, medtem ko gre za njegov zadnji veliki met šteti skladbo Julia iz leta 1993, posvečeno njegovi drugi hčerki.
Nekaj let za tem so se mu začele zdravstvene težave, ki so se vlekle do nedavnega. Kljub temu je deloval in nastopal, čeravno nikdar v karieri ni izvedel turneje po ZDA, čeravno so ga tja stalno vabili. Sprva zato, ker je menil, da ni format pop zvezdnika, kasneje pa je izogibanje ZDA postalo njegov zaščitni znak.
