Gibanje Avnoj oziroma Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije (Antifašističko veće narodnog oslobođenja Jugoslavije) je imelo tri zasedanja, in prvo se je zgodilo natanko na ta dan leta 1942 v Bihaću. Razglasili so se za politične predstavnike vseh narodov Jugoslavije v boju proti okupatorjem, podprli so Josipa Broza - Tita kot vrhovnega poveljnika NOB in predsednika vrhovnega štaba ter sestavili izvršni odbor, ki je prevzel funkcijo začasne vlade.
To je bila pomembna diplomatska poteza komunistov oziroma partizanov, ker so z njo svetu jasno povedali, da si po koncu vojne želijo svojo, novo državo, federativno Jugoslavijo, v kateri bodo vsi narodi enakopravni (sprejeli so izjavo o bratstvu in enotnosti narodov Jugoslavije). Dogodek je gverilski odpor partizanov s tem nekako legitimiziral in nakazal težnje po organizirani oblasti.
Prostor in trenutek za novo vlado
Po nemško-italijanski okupaciji in razkosanju države aprila 1941 so partizanske sile pod Titovim vodstvom postopoma oblikovale osvobojena ozemlja. Eno od njih je bilo bihaško območje, ki so ga osvobodili oktobra 1942. S tem je nastal tudi prostor, da se uporniško gibanje bolj strukturirano organizira. Prvo zasedanje je trajalo dva dni, med 26. in 27. novembrom, sodelovalo je 54 delegatov iz vseh jugoslovanskih narodov, razen Slovencev in Makedoncev, ki se jim ni uspelo prebiti skozi močne vojaške ofenzive do Bihaća. Vseeno je Edvard Kocbek postal podpredsednik, Anton Kržišnik pa poverjenik za prosveto.
Prvo zasedanje Avnoja je bilo pomembno tudi v smislu sprejetja resolucije, s katero so delegati obsodili jugoslovansko kraljevo vlado v Londonu, ki je tujini razlagala, da so akcije partizanske vojske dejansko četniške akcije. Delegati Avnoja so zaveznikom pojasnili, da ni tako, in jih pozvali, naj partizane priznajo za sebi enakopravne člane. Postavili so nekakšno alternativo beograjski vladi v izgnanstvu ter se razglasili za del svetovne antifašistične fronte zaveznikov. In dejansko je sčasoma v očeh zaveznikov, sploh po letu 1943, Titovo gibanje pridobilo legitimnost.
Zbrani v hotelu Zagreb
Ključni dokumenti in prepisani govori s prvega zasedanja Avnoja so danes dobro dokumentirani, saj so bili pozneje objavljeni v več zbirkah dokumentov, najdemo jih recimo v Zborniku dokumenata i podataka o narodnooslobodilačkom ratu naroda Jugoslavije (Beograd, 1951–1980). Obstaja tudi fotografsko gradivo z zasedanja, ki je potekalo v dvorani nekdanjega hotela Zagreb. Politik dr. Ivan Ribar, ki je postal predsednik gibanja, je že imel vodstvene izkušnje, saj je bil prej predsednik narodne skupščine Kraljevine SHS, med vojno pa se je pridružil NOB. V uvodnem govoru je dejal, da so se zbrali, da svetu pokažejo, »da jugoslovanski narodi niso pokorjeni in da so v boju proti okupatorju našli pot do svoje enotnosti in svobode«.
Zatem je imel govor Tito kot vrhovni komandant NOVJ in predsednik vrhovnega štaba. Rekel je: »Naša vojska ni le vojaška sila. Je tudi politični dejavnik, ki združuje narode Jugoslavije. Naš cilj ni samo izgnati okupatorja, ampak ustvariti novo, pravično, narodno Jugoslavijo, v kateri bodo vsi narodi živeli svobodno in enakopravno.« S to izjavo je utrdil tudi vodilno vlogo KPJ v odporniškem gibanju, narode Jugoslavije pa pozval k skupnemu boju za svobodo in novo državo. V zaključni resoluciji še piše: »Antifašistični svet narodov Jugoslavije izraža voljo narodov, da vzamejo usodo v svoje roke in da na ruševinah stare, nepravične Jugoslavije zgradijo novo, federativno skupnost enakopravnih narodov.«
Avnoj je prevzel skrb za delo narodnoosvobodilnih odborov (NOO) in graditev ljudske oblasti, kar je prej opravljal vrhovni štab NOV in POJ (Partizanski odredi Jugoslavije). Ob samem zasedanju so potekali še številna srečanja delegatov, tajni posveti KPJ in priprave na širšo federativno ureditev. Delegati so v Bihać prinesli tudi zastavice in simbole svojih narodov, po koncu zasedanja pa so pripravili slovesno parado enot NOVJ, ki je bila hkrati vojaška demonstracija moči.
Prva prestolnica nove Jugoslavije
Bihaška republika je, kot že rečeno, oktobra 1942 postala prvo večje osvobojeno ozemlje v Jugoslaviji, za nekaj mesecev pa tudi njena prestolnica. V mestu je živelo okoli 300.000 ljudi. Kmalu se je vzpostavila improvizirana infrastruktura. V partizanski tiskarni so tiskali časopise in plakate. Najpomembnejši je bil časopis Borba, uradni list KPJ. V dneh okoli zasedanja so izšle tudi posebne brošure, proglasi in izjave Avnoja, ki so jih potem partizanski kurirji raznašali po vsej državi. Mesto se je namreč povezalo s sistemom partizanskih poštnih kurirjev, ki so vzdrževali zveze z Dalmacijo, Slovenijo, Črno goro in Srbijo.
Partizani so v mestu ustanovili tudi vojaško bolnišnico, centralno skladišče in zdravstveno službo za ranjence iz celotne Bosne in Like. V tem času je v mestu in okolišu delovalo okoli osemdeset šol, med njimi je bila zelo pomembna Partizanska tehnička škola, kjer so se mladi lahko mojstrili za tiskarje, radiooperaterje, zdravnike in druge poklicne profile), kar je bilo za vojno stanje izjemno napredno. V Bihaću je v tem času deloval tudi kulturno-prosvetni oddelek NOVJ, ki je organiziral predstave, recitale ter pevske vaje in nastope. Pesem Hej, Slovani je postala neuradna himna gibanja.
A Bihaška republika je že kmalu doživela tragičen konec. Le nekaj tednov po zasedanju, januarja 1943, so nemške, italijanske in ustaške sile začele veliko ofenzivo, tako imenovano četrto sovražnikovo ofenzivo ali bitko na Neretvi. Bihać je bil ponovno zavzet februarja 1943, partizani pa so se morali umakniti. Vendar je ideja o novi državi, ki je tam nastala, preživela in se uresničila leto dni pozneje v Jajcu, na drugem zasedanju Avnoja. Ali kot je rekel Tito: »V Bihaću se je začelo tisto, kar je v Jajcu postalo resničnost.« Tretje zasedanje je bilo avgusta 1945 v Beogradu, kjer se je Avnoj preoblikoval v začasno zvezno skupščino Demokratične federativne Jugoslavije.
