V sklepni fazi druge svetovne vojne so se med 4. in 11. februarjem 1945 v palači Livadija v Jalti na polotoku Krim v Sovjetski zvezi srečali voditelji treh glavnih zavezniških sil oziroma veliki trije: predsednik Združenih držav Amerike Franklin D. Roosevelt, predsednik vlade Združenega kraljestva Winston Churchill in generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze Josif Stalin. To je bilo njihovo drugo in zadnje srečanje. Dogodek se je v zgodovino zapisal pod imenom jaltska konferenca, znan pa je tudi kot krimska konferenca oziroma (skrivna) argonavtska konferenca.
Veliki trije so se srečali v času, ko je bil poraz nacistične Nemčije tako rekoč že na dlani. Rdeča armada je obvladovala večino vzhodne in srednje Evrope in je prodirala proti Berlinu, medtem ko so zahodni zavezniki po izkrcanju v Normandiji ter po osvoboditvi Francije in Belgije napredovali proti zahodnim mejam Nemčije. Jaltska konferenca naj bi prinesla dogovor, kako po vojni vzpostaviti mir in kako evropskim narodom omogočiti pravico do samoodločanja. Dogovorili naj bi se o novi podobi povojne Evrope, predvsem Nemčije po propadu tretjega rajha.
Sredozemlje in argonavti
Jaltska konferenca je bila druga od treh velikih vojaških konferenc v času druge svetovne vojne. Pred njo je novembra 1943 potekala teheranska konferenca, ko so se veliki trije prvič sestali, za njo pa je bila julija 1945 potsdamska konferenca (prišla sta Stalin in Churchill, namesto Roosevelta pa novi predsednik ZDA Harry S. Truman). Nekaj mesecev pred jaltsko konferenco, oktobra 1944, je potekala tudi konferenca v Moskvi, na kateri Roosevelt ni sodeloval; tam sta se Churchill in Stalin neformalno že dogovorila, kdo in kako bo vplival na povojno Evropo. Med drugo svetovno vojno je bilo sicer kar enaintrideset zavezniških konferenc. Churchill se je udeležil sedemnajstih, Roosevelt dvanajstih, Stalin sedmih.
Pobudo za jaltsko konferenco je dal Roosevelt; hotel je, da bi se srečali še pred ameriškimi volitvami novembra 1944, do česar sicer ni prišlo, in predlagal srečanje na nevtralnem ozemlju v Sredozemlju. V igri so bili Malta, Ciper, Sicilija, Atene in celo Jeruzalem. Ampak Stalin je vse te možnosti zavrnil, češ da mu zdravniki zaradi težav z ušesi odsvetujejo dolga potovanja; bolj je verjetno šlo za njegov strah pred letenjem. Tako je na koncu obveljal njegov predlog, da se srečajo v črnomorskem letovišču. Churchill je za ime operacije predlagal Argonavt, »ker ima lokalno, a ne deduktivno povezavo«. V grški mitologiji so namreč argonavti spremljali Jazona na poti iskanja zlatega runa, in kot vemo, so med drugim pluli tudi po Črnem morju.
Trije voditelji, trije interesi
Prvi je na konferenco v Jalto pripotoval Stalin, zatem Roosevelt in nazadnje še Churchill. Priti bi moral tudi predsednik francoske vlade general Charles de Gaulle, a ni dobil vabila, kar je obveljalo za diplomatsko žalitev. De Gaulle je menil, da mu je Roosevelt osebno nenaklonjen, a je prisotnosti francoskega generala ostro nasprotoval tudi Stalin. De Gaulla tudi štiri mesece pozneje niso povabili na konferenco v Potsdam, saj si niso želeli ponovno odpirati tem, o katerih so se brez njegove navzočnosti že dogovorili. So pa veliki trije Franciji ponudili delež Nemčije po kapitulaciji, s čimer se je de Gaulle prek telegrama strinjal.
Veliki trije so na jaltski konferenci med drugim razpravljali o zaključnih vojaških operacijah proti Nemčiji in o njeni povojni usodi, politični in ekonomski ureditvi Poljske, sojenju nacističnim vojnim zločincem ter vključitvi Sovjetske zveze v boje proti Japonski na azijskem in pacifiškem bojišču. Na konferenci sta Churchill in Roosevelt zaradi uveljavitve lastnih interesov Stalinu popustila, kar pa se je izkazalo za napako.
Pot k hladni vojni
Poljska je bila prva točka na dnevnem redu. Stalin je opozoril, da je Poljska v zgodovini pogosto služila kot koridor za napade na Rusijo, ter poudaril pomen varnosti in časti. Govoril je o »močni, svobodni in neodvisni« Poljski, hkrati pa poljsko vlado v izgnanstvu izključil iz vsakršnih pogajanj. Dosegel je, da so Sovjeti lahko obdržali ozemlja vzhodne Poljske, ki so si jih priključili leta 1939, Poljska pa naj bi v zameno dobila nemška obmejna ozemlja.
Roosevelt je imel v glavi drugačne kalkulacije. Ruse je povabil v vojno proti Japonski, ker je menil, da bi to pospešilo konec vojne in zmanjšalo žrtve med ameriškimi vojaki. Stalin se je na povabilo odzval kot tudi na povabilo v Združene narode, a je hkrati zahteval, da ZDA priznajo neodvisno Mongolijo, da podprejo sovjetske interese na kitajski vzhodni železnici in Port Arthurju ter da se jim vrnejo južni Sahalin in Kurilski otoki. Skrivoma se je tehtalo tudi o usodi Koreje, ki v uradnih zapisnikih jaltske konference sploh ni omenjena.
V najbolj nezavidljivem položaju je bil Churchill, saj je vodil državo, ki je bila tik pred finančnim zlomom zaradi naporov v bojih proti silam osi. Hotel pa je nekaj prednosti v vzhodni Evropi. Mimo Roosevelta je predlagal Stalinu, da si razdelijo Madžarsko in Balkan. V Londonu se je med Grčijo in Jugoslavijo poskušala skovati nekakšna unija, kar je nakazovala tudi poroka med jugoslovanskim kraljem Petrom II. Karađorđevićem in grško princeso Aleksandro marca 1944. Churchill je unijo videl tudi med Poljsko in Češkoslovaško, Rusom pa bi prepustil Romunijo in Bolgarijo. A v Jalti se ti računi niso izšli.
Rezultat jaltske konference je bila podpisana deklaracija o osvobojeni Evropi, a je bila dovolj ohlapna, da si jo je predvsem Stalin lahko razlagal po svoje. Ena od posledic je bila, da so po vojni na Poljskem vzpostavili komunistično oblast, Sovjetska zveza pa je postopoma zgradila še vzhodni blok satelitskih držav. Zahodne sile so ob tem mižale. Jaltska konferenca je zaradi popuščanja Stalinu obveljala za zgodovinsko napako, rekli so ju tudi »jaltska izdaja malih narodov«. Mnogi celo menijo, da je tlakovala pot hladni vojni.
