Slovenija je polna skrivnosti in legend. Žal so mnoge v stoletjih in desetletjih odšle v pozabo, toda nekatere še vztrajajo. V tej posebni spletni seriji Nedeljskega dnevnika z naslovom Skrivnostna Slovenija se bomo sprehodili po nekaterih med njimi. Tokrat pišemo o skrivnostni zgodbi (oziroma zgodbah) s Pišeškega gradu na Bizeljskem.
Grad Pišece ima sila zanimivo zgodbo, okoli njega pa kroži več legend in pripovedk. Bržkone najbolj vznemirljiva je tista, ki pripoveduje o glasu mlade deklice, ki se ponoči že več stoletij razlega po hodnikih. Zgodba namreč pravi, da naj bi lastniki pred stoletji v velikem romanskem stolpu zazidali mlado dekle in jo hranili samo skozi lino. Tako je dočakala sedemdeset let. Nikoli ni povsem odrasla, pač pa je ostala za vedno otrok ter se do konca dni igrala s punčkami in drugimi igračami. Njen duh naj bi tako še danes taval po stolpu.
Krvavi božič 1661
Morda bi tam lahko srečali tudi duhova Hansa Jakoba Moscona in njegove soproge, ki sta bila žrtvi krvavega božiča leta 1661. Baron Moscon je bil sila nepriljubljen in tistega leta so se mu zaradi novih davkov uprli podložniki. Pod pretvezo, da so naleteli na divje prašiče, so ga zvabili in pobili. Potem so vdrli v grad in ga razdejali. Njegovo soprogo Elizabeto so vrgli s stolpa. Sin Johann Baptist Moscon, ki je praznike preživel pri babici v Gradcu, se je za smrt staršev hudo maščeval. Po vrnitvi v Pišece je menda uporne kmete vpregel v voz in jih prisilil, da so ga bosi vlekli navkreber do gradu.
Že leta pred tem, med hrvaško-slovenskim kmečkim uporom leta 1573, ki ga je vodil Matija Gubec, so se k njemu zgrnili puntarji, vendar ga po izročilu niso poškodovali, saj so jim menda odprli vrata ter postregli s hrano in pijačo.
Tudi Turki, ki so hodili tam mimo, so ga menda le oplazili, saj ga nikoli niso našli, čeprav so ga od daleč opazili. Stoji namreč v gozdnatih pobočjih in ga je mogoče videti od daleč ali šele, ko stojimo pod njim.
Zgradili so ga na tedanji meji med Svetim rimskim cesarstvom in Ogrsko. Pisni viri ga prvič omenjajo v 13. stoletju, ko je bil že dedna posest pišeških vitezov. Ti so izumrli, ob koncu 16. stoletja pa ga je kupil Inocenc Moscon. Ta plemiška rodbina je sicer izvirala iz severne Italije in je imela na Slovenskem več gradov v Posavju in na Dolenjskem. Mosconi so grad prezidali. Današnjo podobo je dobil še kasneje – v 19. stoletju.
Zasebna ljudska šola
Če so nekatere graščake pobili, so bili spet drugi, ki so bili med ljudmi bolje zapisani. Anton Albert Moscon, ki je živel med letoma 1782 in 1822, je bil priznan strokovnjak za sadno drevje in je na gradu ustanovil zasebno ljudsko šolo. Učitelj v njej je bil med drugim Franc Pleteršnik, oče slovaropisca Maksa.
Zelo priljubljen je bil menda še Alfred Moscon (1839–1927), zadnji moški potomec rodbine. Bil je župan v Pišecah, kar je bilo za graščaka precej nenavadno; v letih od 1885 do 1907 je bil še poslanec v državnem zboru na Dunaju. Po njegovi zaslugi so v teh krajih zgradili več cest. Na gradu je zaposloval domačine, ki si niso mogli več služiti kruha s težkimi kmečkimi deli; ženske so bile perice, moški so urejali grajski park. Tam je še danes vrsta zanimivih dreves. Najbolj izstopajo tri sekvoje, med katerimi najvišja meri skoraj 60 metrov.
Alfred Moscon ni imel potomcev, zato je graščino po njegovi smrti prevzel nečak, vendar je bil z ravnanjem nespreten. Banke so prodale večino zemljišč in notranjo opremo, sam grad je z dvanajstimi hektarji ohišnice ostal v lasti države.
Morda še ta zanimivost: po drugi svetovni vojni je bilo v gradu približno sto stanovalcev, po letu 1970 pa se je začel prazniti. Zadnja stanovalka je v njem živela še leta 1999.
*
Poznate tudi vi kakšno legendo iz vaših krajev. Pišite nam na: info@nedeljski.si.
