Zdaj razmišljam, katero – pisanju in bralstvu primerno – besedo naj zanj uporabim, da ne bo zvenela preveč prostaško. Dojke me namreč spominjajo na odojka, čeprav beseda sama po sebi lepo zveni, ampak je za osebni odnos z njimi preveč uradna, hkrati pa jih pretirano determinira zgolj z eno funkcijo. Ob besedi prsi pa se mi v tisočinki sekunde naslika prizor v vitrini zapakiranih piščančjih prsi, injiciranih z dobršno mero vode in osvetljenih z očem nevidno rdečo svetlobo, ki, sploh z označenim popustom, delujejo še toliko bolj vabljivo in mamljivo, da jih vzameš v roke.
Ker so me že v osnovni šoli fantje dali v skupino »ploharic« (v prevodu: ravna kot deska), mi razumevajoče dovolite, da za namene tega pisanja uporabim besedo titike.
Ko brskam po arhivu svojih možganov, se pravzaprav ne morem spomniti, da bi kaj drugega tako globoko in negativno zaznamovalo moj odnos do lastnega telesa kot to, da so me nič hudega sluteče titike brez vnaprejšnjega opozorila in predpriprav iz otroškosti izvrgle v svet, kjer je moje telo nenadoma postalo seksualizirano, predmet mnenj drugih, zafrkancij, prikritega poželenja in odkritih dotikov, ki si jih nisem želela, četudi se je fantom takrat otipavanje zdelo nadvse zabavna reč in zaradi tega v šoli niso padali vzgojni ukrepi.
Spomnim se, da me je bilo groza že ob sami misli, da mi pač pripadajo po naravi. Ko so zrasle v titike, niti ne v jabolka, kaj šele melonice, se je grozi pridružil še sram. Zaradi vsega doživetega, videnega in slišanega v tistem obdobju se mi je zdelo, da me je lastno telo izdalo in da me zaradi premajhne gramature tega tako zaželenega tkiva ne bo nihče imel rad. Dolga leta sem jih zato skrivala in v ogledalu pred njimi umikala pogled.
Četudi se nam morda zdi, da je seksualizacija prsi produkt sodobnega časa, je kratek sprehod po zgodovini prav tako intriganten kot vprašanje, kako so prsi, ta prazgodovinski simbol plodnosti in preživetja naše vrste, sploh pristale na mestu enega najbolj seksualiziranih in v tržne namene zlorabljenih delov ženskega telesa.
V zadnjih desetletjih je seksualizacija prsi eksplodirala. Kar je naredila viktorijanska doba, ko jih je v ličnih korzetih povzdignila in osvobodila konservativnih krščanskih okov, je mačji kašelj proti temu, čemur smo priča danes. Na nas dobesedno prežijo z vseh strani. V tem stvarnem svetu kot tistem vzporednem virtualnem. Večkrat sem se že vprašala, ali kdo vodi statistiko nesreč na cestnih odsekih, kjer nas z veleplakata nič kaj sramežljivo glede parček lepih, do potankosti retuširanih svetlikajočih se oblin v ekstra zapeljivem perilu. Nemogoče je, da jih človek ne bi pogledal, da se um ne bi zameglil, misli odtavale – in že si v riti nekoga drugega. Avtomobila, da ne bo pomote.
Njihova popularnost na družbenih omrežjih se lahko kosa samo še z objavo prisrčnih muck. Všečke zbirajo kot za šalo, o njihovih lastnicah pa ob kavi opletajo z jeziki. Po drugi strani družbena omrežja v svoji skrajni dvoličnosti služijo predvsem interesu oglaševalcev, ki jim dovoljujejo prikazovati še tako nerealne, ekstremno seksualizirane in retuširane podobe ženskih teles. Medtem ko so vsebine, ki ozaveščajo o pomenu zdravega odnosa do telesa in skušajo prikazati našo naravno raznolikost in lepoto, zelo strogo obravnavane in mnogokrat pospremljene s prijaznim obvestilom, da objava krši »standard skupnosti« in bo izbrisana.
Da lahko za nekaj skrbimo, moramo najprej s tem vzpostaviti odnos. Samo od sebe se ponuja (skoraj retorično) vprašanje, kako naj v svetu, ki nam vseskozi kaže, kakšne bi naše prsi morale biti in ki jih same doma v ogledalu pogosto ne srečamo, sploh razvijemo ljubeč odnos.
Iztekajoči se mesec oktober je obarvan rožnato. Je mednarodni mesec ozaveščanja o raku dojk. Pa tudi mesec, ko so mi v njegovem imenu ponujali mega roza popuste za pajkice, še bolj fantastične mešalnike in sesalnike. Želim si, da jih nekega dne preglasi izjemno delo društev in organizacij, ki z izvirnimi akcijami in programi skrbijo za to, da bi čim več ljudi ozavestilo, kako pomembni so zdrav način življenja, naš odnos do telesa in zgodnje odkrivanje bolezni dojk.
Če bi lahko za trenutek poskočila v času nazaj, bi to deklico z začetka tega zapisa, polno sramu in strahov, močno stisnila v objem in ji na uho zašepetala, da bo nekega dne v lepoti dvojine odkrila, kako ekstatične so njene titike! In da bo presrečna, da bodo 30 let kasneje kljub neumorni sili gravitacije še vedno pokončno in končno osvobojene mežikale v svet.
Že (pre)dolgo prsi niso samo naše. Nerada se ponavljam, ampak ponovno moram vzklikniti:
»Drage ženske, vzemimo jih v svoje roke!«
