Bilo je v 60. letih prejšnjega stoletja, ko so štiri mlade fante iz Mojstrane zvabili hribi, visoke stene, smučanje in skoki v bližnji Planici. To so bili Zvone Kofler, Klavdij Mlekuž, Janko Ažman in Janez Brojan. Poimenovali so se Mojstranške veverice, ker so bili tako drzni plezalci in smučarji kot sicer bolj znane Cortinske veverice. To so bili mladi plezalci iz Cortine d'Ampezzo, ki so jih družili plezanje, smučanje, reševanje v gorah ter organiziranje športnih srečanj in izobraževanj.
Zgodba pravi, da so se leta 1968 Kofler, Mlekuž, Ažman in Brojan na poti iz Dolomitov v domovino ustavili tudi v Cortini, da si gledajo mestece. Toda njihovo zanimanje sta vzbudila vodniška pisarna Cortinskih veveric in njihov rdeč pulover z znakom veverice, izvezene na levem rokavu. Po vzoru cortinskih se je takrat četverica mojstranskih plezalcev spontano odločila, da postanejo veverice, ker so enake vrednote gojili tudi sami, in ker prihajajo iz Mojstrane, bodo kajpada Mojstranške veverice. To so ostali vse do danes. Kot samoumevno povedo 50 let po tistem, ko so aktivno plezali v domačih in tujih gorah, niso nikoli pretrgali svojih vezi in skupina ni nikoli razpadla. »Ko pa smo še danes tu, mar ne?« odvrne Janez Brojan, tisti član veveric, ki je na svojevrsten način povezan tudi z Nedeljskim dnevnikom, Tonetom Fornezzijem - Tofom in osamosvojitvijo naše države.
Aktivni državljani
Mojstranške veverice so po vseh teh letih, ko je za njimi aktivno obdobje vrhunskega plezanja, delovanja v gorski reševalni službi, vzgojno-izobraževalnih programih, lokalni skupnosti in družbi nasploh, dobile svojo knjigo. »In bi si zaslužile tudi film,« je pripomnil ob vsem opusu njihovega doprinosa tako alpinistični skupnosti kot celotni naši družbi Vladimir Habjan, avtor in urednik knjige.
Po letu dni pisanja knjige, ko so se med njim in vevericami stkale že malodane prijateljske vezi, ne išče več besed na vprašanje, v čem je veličina Mojstranških veveric, temveč izstreli odgovor: »To, da so aktivni državljani. Včasih kdo reče, kaj pa ima družba od alpinizma. Ravno oni so dokaz, da lahko ima družba veliko od alpinizma, če postanejo alpinisti aktivni državljani. Mojstranške veverice so to postale. Fantje so ves čas sodelovali med sabo, in ne tekmovali, bili so složna in prijateljska skupina in to so ostali do danes. Medtem ko po vsem svetu opažamo preveč tekmovanja in premalo sodelovanja, so si oni pomagali, bili solidarni med sabo in predvsem odprti. Šli so v svet in pridobljeno znanje prinesli nazaj. To jih ohranja velike tudi v tem času.«
Prvi Stenar
Toda vrnimo se v obdobje šestdesetih let prejšnjega stoletja, ki je pripeljalo do nastanka Mojstranških veveric. Najstarejši član druščine, ki danes šteje 81 let, je Klavdij Mlekuž. Zrasel je v dolini Trente, kjer je kot mlad pastir pasel ovce v dolini Bavšici in nato na planini Mangart.
»Tam sem preplezal vse vrhove, prebiral Planinske vestnike in članke o plezanju na Mangartski koči. Ko sem leta 1959 prišel v Mojstrano, sem se včlanil v planinsko in alpinistično društvo in začel tudi načrtno plezati. V Mojstrani je bila bogata knjižnica z vso planinsko literaturo in prebral sem prav vse, kar mi je prišlo pod roko,« se spominja plezalnih začetkov, ki so bili v Stenarju, gori, ki ima zanj posebno mesto v življenju. Tam je splezal svojo prvo smer, Brojanov raz, v taistem razu je opravil svoje prvo gorsko reševanje, ki je potekalo celo noč, v Stenarju je splezal prvo smer šeste težavnostne stopnje in naredil prvo prvenstveno smer. Stenar ostaja njegov najljubši, ne glede na to, da nasproti njega kipi kraljevski Triglav.
V 60. letih so plezali največ v Evropi in Alpah, niso se ustrašili niti tako impozantnih sten, kot so stene Druja, Grandes Jorassesa, Dent du Géanta in Eigerja v zahodnih in centralnih Alpah ali Treh Cin v Dolomitih. Ob obilici vrhunskih vzponov, ko so premikali meje takratnega slovenskega alpinizma, jih je pot odnesla tudi v Himalajo. Mlekuž je bil član jugoslovanske odprave na Anapurno 2 leta 1969, po tem letu pa je sklenil svojo aktivno plezalsko pot ter se posvetil družini, gorskemu reševanju in tekmovalnemu alpskemu smučanju. Nepogrešljiv člen je v Planici in Kranjski Gori.
Veverica nad 8000 metri
Med vsemi vevericami ima največ himalajskih izkušenj 79-letni Janko Ažman. Bil je na jugoslovanski odpravi na Makalu leta 1972, ko sta z Maticem Maležičem kot prva Slovenca in šele druga naveza na svetu prestopila magično mejo 8000 metrov. Čeprav takrat osemtisočak ni bil dosežen, je že tri leta kasneje Janko Ažman z Nejcem Zaplotnikom stopil na vrh Makaluja (8463 metrov), ki je tako prvi osvojeni slovenski osemtisočak. Na vrh sta sicer kot prva stopila Stane Belak - Šrauf in Marjan Manfreda - Marjon, slednji brez dodatnega kisika, kar je bil takratni višinski svetovni rekord, kot druga naveza Viki Grošelj in Ivč Kotnik, zadnji pa Janez Dovžan, še eden od Mojstranških veveric, ki je na Makaluju spisal največjo zgodbo slovenskega alpinizma, kakor je ob neki priložnosti dejal Marjan Manfreda.
Janko Ažman se ob tem spomni davnega leta 1972, ko so bili naši alpinisti povabljeni v Trento na zbor evropskih alpinistov. Takrat je slavni Reinhold Messner dejal: »Če so Jugoslovani prišli tako visoko, bomo mi do vrha.« Toda kot poudari Ažman, so leto kasneje Avstrijci res poskusili na vrh Makaluja, toda dosegli niso niti višine naših alpinistov. Sledila je še ena mednarodna odprava z enakim izkupičkom kot pri Avstrijcih. »No, vse skupaj smo popravili Jugoslovani leta 1975,« kratko in skromno pripomni Ažman.
Ažman se je največkrat navezal na vrv z Zvonetom Koflerjem. Ta je bil gonilna sila veveric, ki je vedno iskal nove izzive. Edina smer, ki nosi ime po Mojstranških vevericah, je Raz mojstranških veveric v Sfingi v severni steni Triglava, Ažman jo je preplezal prav s Koflerjem.
»Bil je moj najboljši prijatelj, bila sva skoraj seseda, vso mladost sva preživela skupaj,« opiše njun odnos. Tragična prometna nesreča leta 1971 na poti domov z uspešne odprave v Hindukušu, v kateri je Kofler umrl, je pomenila veliko izgubo za Ažmana in veverice. »Tista nesreča nas je močno zaznamovala in celo Mojstrano, predvsem pa domače,« spomni Ažman. Vladimir Habjan pa le z nekaj besedami ponazori, kako velik plezalec in človek je bil Zvone Kofler: »Bil bi gotovo drugi Nejc Zaplotnik.«
Ko se izpuli klin
Ker je v tistem času primanjkovalo gorskih reševalcev, so vsakega, ki je začel plezati, takoj vključili tudi v reševalno službo. Enako je bilo z Mojstranškimi vevericami, prav vsi člani so bili gorski reševalci, v prvih vojnih vrstah so reševali iz najbolj strmih sten in po vsej savski dolini. Neverjetnih reševalnih zgodb se je nabralo v vsem tem času še vsaj za kakšno zbirko. Med njimi so tudi take, ko so Janka Ažmana z vrha Sfinge spustili kar 180 metrov v globino, ali ko mu je uspelo pripeti nase plezalca v hipu, ko se je temu izpulil klin, ali ko je iz Čopovega stebra pobral dva plezalca na 60-metrski jeklenici. Gotovo govorimo o enem najboljših gorskih reševalcev letalcev pri nas.
»Plezanje in reševanje sta se pri nas ves čas prepletala. Ko smo plezali kako težko smer, smo šli v steno tudi z mislijo, da če nas dobi slabo vreme ali se kdo od nas ponesreči, imamo dovolj opreme, da sami sebe rešimo. Vedeli smo, kje je meja,« je poudaril Klavdij Mlekuž.
Smučanje s Triglava
Te meje so močno potiskali naprej. Janezu Brojanu je bil alpinizem položen v zibelko, že njegov oče, prav tako Janez, je bil odličen alpinist, reševalec in tudi ustanovni član GRS Mojstrana. »Sprva sva plezala z očetom, toda pri trinajstih letih sem se osamosvojil, šel na alpinistične tečaje in začel plezati z drugimi,« je povedal. Janez Brojan se je tako kot njegov oče zapisal kot izvrstni gorski reševalec, kar 26 let je bil načelnik postaje GRS Mojstrana in je kot prvi Slovenec leta 1998 prejel mednarodno priznanje Targa d'Argento, ki ga prejmejo posamezniki za svoje humanitarno in požrtvovalno delo.
»To priznanje, ki sem ga prejel v Italiji, je priznanje vsej gorski reševalni službi v Sloveniji, kajti en sam človek v reševanjih ne more nič narediti, potrebna je ekipa,« ponovi besede izpred 27 let.
Je pa Janez Brojan bolj kot kateri koli član Mojstranških veveric povezan z Nedeljskim dnevnikom. Začetki segajo v marec 1973, ko je z Mitjo Koširjem in Francijem Mrakom kot prvi smučal z vrha Triglava, kar velja za začetek alpinističnega smučanja pri nas. Pobudo za ta spust je dal Tone Fornezzi - Tof.
»Radi smo smučali. Bolj je bilo strmo, bolj je bilo fino. S Tofom sva prijatelja, pa mi je enkrat rekel, da bi posnel, kako smučamo z vrha. In smo se zmenili. Bilo je krasno vreme, ko smo bili na Kredarici, a na vrhu Triglava gosta megla in smo kar nekaj ur čakali, da smo odsmučali,« obudi to prelomnico Janez Brojan.
Tof ga je nagovoril še h kakšni akciji, tudi tisti, ko so na vrh Triglava nesli tetraplegika Jožeta Globokarja (pogovor z njim smo imeli v Nedeljskem dnevniku lani). »Ko mi je Tof izdal svojo idejo, sem mu rekel le, da mi rešujemo in nosimo ljudi s hribov, ne pa v hribe. Toda če hoče, ga nesemo tudi gor.« In reševalci so to rade volje storili za Jožeta.
Največja zgodba slovenskega alpinizma
Leta 1973 sta zaradi svojih odličnih vzponov postala člana Mojstranških veveric tudi Janez Dovžan in Miha Smolej z Dovjega. Oba sta že vrsto let plezala s preostalimi fanti in sta po besedah Janeza Dovžana komaj čakala to sprejetje. In da oblečeta rdeči pulover.
»Imela pa sva to napako, ker sva z Dovjega doma, in ne Mojstrane, in ker sva pet let zamujala. To me je ves čas rahlo bodlo. (Smeh.) Toda brez njih nama z Miho niti slučajno ne bi uspelo splezati take stene in toliko sten, kot sva jih,« je dejal.
Pogoj, ki ga je ustanovna četverica postavila za pridobitev naziva mojstranška veverica, je bil, da je alpinist član Alpinističnega odseka Mojstrana ter da prepleza vsaj pet težkih smeri doma in dve v tujini. Glede na to, da je bilo Mojstranških veveric le šest, ni bilo tako enostavno pridobiti tega naziva.
Dovžan se je najpogosteje navezal na vrv prav z Miho Smolejem. »Čudovit je bil kot soplezalec. Bolj sem zaupal njemu kot sebi v težkih raztežajih. Bil je prava veverica, tako kot drugi prijatelji, močan, vztrajen in eleganten.«
Janez Dovžan je bil s Smolejem član odprave v ameriške Yosemite, bila sta prva Slovenca, ki sta preplezala mogočno steno El Capitana, in to v šestih dneh. Nato je tudi njega odnesla pot v Himalajo. Leta 1974 se je povzpel na vrh Kangbačena, skoraj osemtisočaka in brez dodatnega kisika. Leta 1975 pa je stal na vrhu Makaluja. Njegova zgodba je podrobno opisana v knjigi, nekaj drobcev pa vam namenjamo tudi na tej strani.
Dovžan se je najprej tovariško odpovedal vrhu, ker je ob le dveh delujočih kisikovih jeklenkah ocenil, da sta si vrh bolj zaslužila Šrauf in Marjon, ki sta na gori garala že pred tremi leti. Nato pa si je kot zadnji vendarle izprosil vrh, med vračanjem pa rešil življenje Zoranu Bešlinu. Kar tri dni sta bila alpinista v coni smrti, to je nad 8000 metri.
Janez Dovžan 50 let po tem dogodku umirjeno in skromno razlaga: »Čas umiri in zgladi vse skupaj. Verjamem, da bi vsak od Mojstranških veveric enako naredil, da bi počakal na prijatelja, ki se je krepko zamudil. Z veliko sreče Velike Črne, to je Makaluja, in angelčkov varuhov sva prišla do Janka Ažmana in zdravnika Damijana Meška. Njuna zasluga je tudi, da sva jo odnesla jaz komaj rahlih ozeblin, Zoran pa je ostal živ, čeprav je izgubil členke na nogah in rokah.«
Osamosvojitev Slovenije
So pa Mojstranške veverice sodelovale tudi pri edinstvenem dogodku v slovenski zgodovini. Leto 1991, osamosvojitev Slovenije, na vrhu Triglava je bilo treba izobesiti slovensko zastavo. To odpravo je v strogi tajnosti vodil prav Janez Brojan, na vrhu pa so takrat stale tudi ostale štiri veverice, Klavdij Mlekuž, Miha Smolej, Janez Dovžan in Janko Ažman.
»Ko me je maja poklical Gorazd Končar, eden glavnih organizatorjev proslave ob razglasitvi samostojnosti, ali bi prevzel izobešanje zastave, sem to z veseljem potrdil. Zagotovil sem 20 reševalcev, pripravili smo vse, vremena za snemanje pa od nikoder. Vse do 12. junija je trajalo, da smo lahko izobešanje izvedli. Helikopter nas je odpeljal z vso opremo na Kredarico in vrh. Zadnji hip pa so iz Ljubljane pripeljali devetmetrski drog in bakle za nočno snemanje. Ob petih popoldne smo imeli dnevno snemanje, ki je uspelo, se je pa zakompliciralo za nočno snemanje. Ko sem namreč odprl paket z baklami, sem videl, da so neuporabne in na Triglavu ob močnem vetru ne bodo gorele. K sreči sem imel v enem nahrbtniku skritih 10 litrov nafte, v drugem pa stare vojaške cunje. Iz tistih cunj smo narezali trakove in jih navezali na bakle ter namočili z nafto. Nočno snemanje se je lahko začelo in rezultat je bil res lep. Ko smo se vrnili na Kredarico, je od ne vem kod prišla steklenica in dogodek smo morali proslaviti že tam. Še bolj pa ob sami osamosvojitvi. Dan prej smo šli še enkrat peš čez Triglavsko steno in na vrhu zakurili ogenj, da se ga je videlo še daleč in dolgo v noč,« je obudil zgodovinski dogodek Janez Brojan.
Nič presenetljivega, da so Mojstranške veverice leta 2023 prejele najvišje priznanje PZS, priznanje za življenjsko delo v alpinizmu.
