Ljubezen do sedme umetnosti je lastnost, ki jo zgodovinski viri pripisujejo številnim diktatorjem in avtoritarcem, saj so dobro razumeli, kako močno lahko film vpliva na javno mnenje. Znano je, da je bil tudi Josip Broz - Tito velik ljubitelj filma. V času vodenja Jugoslavije je večino večerov pred spanjem preživel ob filmskih projekcijah, po pričevanju njegovega dolgoletnega kinooperaterja Aleksandra Leke Konstantinovića naj bi si jih ogledal več kot 250 na leto. »Všeč so mu bili akcijski filmi, vesterni in tudi drugi žanri, le pornografije ni maral,« je razkril Konstantinović, ki je v 32 letih opravljanja te službe predsedniku predvajal natanko 8801 film.
Za Tita gledanje filmov ni bilo zgolj hobi, pač pa je njegova naklonjenost sedmi umetnosti pomembno vplivala tudi na razvoj filmske industrije v Jugoslaviji. Že leta 1946 se je rodil Avala film, filmski studio, za katerega je imela oblast visoke cilje. »Vzhodni Hollywood« naj bi kot velik nacionalni projekt s poslopji v južnem delu Beograda ustvaril 40 celovečernih filmov na leto. Te sanje se sicer nikoli niso uresničile, je pa Avala film vseeno postal eno pomembnejših evropskih filmskih središč.
Epski vojni filmi
Iz njega so večinoma prihajali epski vojni filmi, ki so slavili partizanstvo, narodnoosvobodilno gibanje in bratstvo med jugoslovanskimi narodi. Ti spektakli so imeli za cilj predvsem utrjevati kolektivni spomin na drugo svetovno vojno in krepiti enotnost. Znano je, da je pri filmih Tito osebno sodeloval. Pregledoval je denimo scenarije in izbiral režiserje ter igralce, filmi pa so nastajali po načelu »ima se, može se«. V letih, ko je Tito v svojih rezidencah gostil velike mednarodne filmske zvezde, je država izdatno financirala filmsko industrijo.
V zlati dobi jugoslovanskega filma je tako izšlo nekaj razkošnih koprodukcij, med drugimi Bitka na Neretvi (1969), najdražji jugoslovanski film vseh časov, v katerem sta nastopila Yul Brynner in Orson Welles. Velik uspeh je štiri leta kasneje doživela tudi Sutjeska, za katero si je Tito nič kaj skromno zamislil, da bi bilo sijajno, če bi glavno vlogo – njega samega – odigral Richard Burton. Njegova soproga Elizabeth Taylor je ponudbo, da se v filmu pojavi kot bolničarka, sicer zavrnila, a se je možu pridružila na snemanju.
V Jugoslaviji so že pred tema dvema uspešnicama na veliko snemali svetovno znani igralci v tujih (ko)produkcijah. Tukajšnji studii so bili privlačni za tuje filmske ustvarjalce, saj so bili tehnološko in kadrovsko izvrstno opremljeni, poleg tega pa je bilo snemanje za marsikatero filmsko ekipo cenovno ugodnejše kot kje na Zahodu. Jugoslavija je poleg zgoraj naštetih zvezdnikov gostila še Kirka Douglasa, Anthonyja Quinna, Alfreda Hitchcocka, Alaina Delona, Maxa von Sydowa in Omarja Sharifa. Za slednjega so v Beogradu postavili kuliso mongolskega imperija, v katerem se je slavni igralec prelevil v Džingiskana.
Hvaležni Mongol
Džingiskan, ustanovitelj največjega povezanega kopenskega imperija v zgodovini človeštva, je s svojo razburljivo življenjsko zgodbo nadvse hvaležna osebnost za filmsko upodobitev. Še pred v Jugoslaviji posnetim filmom iz leta 1965 je precej prahu dvignil Osvajalec (The Conqueror) iz leta 1956, v katerem je slavnega mongolskega vladarja upodobil John Wayne, prvo ime ameriških vesternov. Osvajalec se uvršča na številne lestvice najslabših filmov vseh časov, a klavrn finančni izkupiček še zdaleč ni najhuje, s čimer se je morala soočiti filmska ekipa.
Po snemanju v puščavi ameriške zvezne države Utah je namreč skoraj polovica članov filmske ekipe zbolela za rakom, kar gre najverjetneje pripisati dejstvu, da je snemanje potekalo v bližini prizorišč jedrskih testiranj. Filmska ekipa, ki se je slabo desetletje kasneje namenila posneti novo adaptacijo Džingiskanove zgodbe, je nemara tudi zato za vsak primer izbrala snemalno lokacijo, karseda oddaljeno od jedrskih poskusov. Izbrali so studie Avala filma v Beogradu.
Film, ki je nastal v koprodukciji Združenega kraljestva, Zahodne Nemčije, ZDA in Jugoslavije, je po scenariju Beverleyja Crossa in Clarka Reynoldsa režiral Henry Levin. Naslovno vlogo je prevzel 32-letni Egipčan sirskega rodu Omar Sharif, ki je nase opozoril tri leta prej s stransko vlogo v kultnem filmu Lawrence Arabski (Lawrence of Arabia, 1962), za katero je bil nominiran za oskarja. Z upodobitvijo Džingiskana se je prvič preizkusil v glavni vlogi, nato pa še istega leta igral v drami Doktor Živago ter s tem postal eden najslavnejših igralcev na svetu.
Domišljijski pogled
Za večino zgodovinskih filmov velja, da jih gre gledati kot zmes dejstev in domišljije, kar velja tudi za Džingiskana. Pri zgodovinskih osebnostih iz tako oddaljenih časovnih obdobij je ob pomanjkanju pisnih virov težko z gotovostjo vedeti, kaj natanko se je dogajalo, a zgodovinarji so kljub temu enotni, da je v filmu marsikaj povsem izmišljeno. Filmska zgodba gledalca popelje v drugo polovico 12. stoletja, ko je nekje ob reki Onon deček Temudžin (takšno je bilo resnično ime Džingiskana) iz nomadskega mongolskega plemena prisostvoval temu, kako je rivalsko pleme ubilo njegovega očeta.
Po očetovi smrti ga zasužnji sovražno pleme, a mu kmalu uspe pobegniti. Odločitev, da bo maščeval očeta in združil razdeljena mongolska plemena, ga vodi v vrsto bitk, ki ga oblikujejo v neizprosnega vojskovodjo. Njegov vpliv raste, dokler ga kitajski cesar ne razglasi za Džingiskana, »vladarja osvajalcev«. A kmalu spozna, da je cesarjeva naklonjenost zgolj past, zato s pomočjo upora pobegne in začne osvajati nove dežele. Ob vseh spletkah in sklepanjih zavezništev film vključuje tudi ljubezensko zgodbo med Džingiskanom in Borto (Françoise Dorléac, starejša sestra bolj znane Catherine Deneuve), ki jo ugrabi njegov nekdanji prijatelj in pozneje največji sovražnik. V zadnjem delu se zgodba posveča osvajalskim pohodom, s katerimi si Džingiskan podjarmi kitajske in srednjeazijske dežele.
V skladu z običaji hollywoodskih spektaklov tistega časa je film zgodovinske okoliščine podredil pustolovski pripovedi, v kateri je Džingiskan prikazan kot junaški vladar z velikim srcem, in ne kot neusmiljeni, nasilni in tudi krvoločni strateg, kakršnega pomnijo ponekod v deželah, ki jih je zavzel.
Slab izkupiček
Film, ki so ga posneli v maniri veliki epskih spektaklov, se ni najbolje obnesel ne pri občinstvu ne pri kritikih. Produkcija, ki je kljub cenovno ugodnemu snemanju v Jugoslaviji na koncu stala bohotnih 4,5 milijona dolarjev (kar bi se danes preračunalo v okoli 40 milijonov evrov), je v blagajne vrnila le pol toliko. Filmski kritik Leonard Maltin je film označil za »smešnega in bednega« ter pokritiziral »otročji scenarij«, edine za silo pozitivne besede pa namenil glavnemu igralcu Sharifu, čigar igro je opisal kot »dostojanstveno«.
Naši publiki je vsaj delno ostala v spominu glasba, ki jo je napisal srbski skladatelj Dušan Radić. O Džingiskanu so v naslednjih desetletjih posneli še nekaj filmov, med katerimi je precej spodbudnih kritik prejel Mongol iz leta 2007.
