Bistveno vlogo pri širjenju mej dopustnega in spodobnega je imel Elvis Presley. Niti ne toliko z glasbo kot s plesom.
Petega marca 1955 se je Elvis Presley prvič pojavil na televiziji. Čeravno so bili učinki prvega nastopa klavrni, saj je gledanost celo padla, gre uradno za začetek ustvarjanja znamenite podobe. Morda celo začetek seksualne revolucije znotraj zahodnjaškega srednjega razreda. Danes si težko predstavljamo, da bi Presleyja poznali zgolj kot glas in ne tudi kot plesalca z zanj značilnimi gibi. Gibi, ki so bolj kot gibi kogar koli prej namigovali na spolnost. Pevci v tistih časih praviloma niso plesali. Frank Sinatra je stal na miru in kvečjemu občasno s kakim gibom poudaril težo čustev, ki jih je prenašal na potrošnike oziroma poslušalce. Za Presleyja se lahko reče, da se je s plesom prebil.
Prvi poskusi niso bili spodbudni
Pri zgolj glasbenem prebijanju mu sprva namreč ni steklo gladko. Leta 1955 je štel dvajset let in že približno leto in pol je obiskoval Sun studio Sama Phillipsa, v katerem je avgusta 1953 posnel prvi skladbi, ki ju je namenil materi za rojstni dan. Phillips je vedel, kaj išče. Belopoltega mladeniča, ki bi bil sposoben odpeti črnsko glasbo. Čutil je, da bi bil Presley, ki je dejansko odraščal s temnopoltimi, saj so bili njegovi starši člani baptistične veroizpovedi in je družina zahajala v črnske cerkve, lahko pravi. Še bolj je v mladega Presleyja verjela Phillipsova pomočnica Marion Keisker, študirana gospa z diplomo iz angleščine in srednjeveške francoščine.
Prvi poskusi niso bili spodbudni. V začetku leta 1954 se je udeležil avdicij pri dveh ansamblih in nikjer ga niso sprejeli. Otipljivih rezultatov ni dalo niti snemanje v Sun studiu v začetku leta 1954, čemur je sledil še en neuspešen snemalni termin. Kdo drug bi odnehal sam ali bi se mu reklo, naj ne hodi več v studio. Presley je dobil še peto priložnost 4. julija 1954 na večernem snemanju, za katerega je Phillips najel lokalno uveljavljenega kitarista Scottyja Moora in bas kitarista Billa Pattona.
Tudi tisti snemalni termin sprva ni dal rezultatov in ekipa si je privoščila premor, med katerim se je Presley na akustični kitari začel poigravati s skladbo That's all right mama v hitrejšem tempu, kot je bila znana v izvirniku. Spremljevalna glasbenika sta pritegnila zraven, Phillips je pritisnil na gumb za snemanje. Presley je bil sramežljiv in se je težko sprostil. Končno jim je uspela skladba, ki je pomenila prvi preboj. Kot pravi legenda, je lokalni radijski didžej skladbo zavrtel štirinajstkrat zapored in telefon v studiu mu ni nehal zvoniti od navdušenih poslušalcev.
A tudi That's all right mama je bila zgolj lokalna uspešnica. Začetek Presleyjeve kariere nikakor ni bil tako eksploziven kot prvi javni nastop Phila Spectorja, ko je z zasedbo sošolcev iz srednje šole posnel To know him is to know him in kot debitant osvojil vrh ameriške lestvice. Mimogrede. Spector, ki potem nikdar več ni zapel, ampak je samo še produciral glasbo, je sošolki, ki je skladbo odpela, najprej zaračunal deset dolarjev pristopnine v ansambel, nato je 70 dolarjev vložil v snemanje in na koncu se je mala plošča prodala v dva in pol milijona primerkov.
Ni mu uspelo takoj
Prva plošča Elvisa Presleyja se je prodala v vsega 20.000 primerkih. A tudi ta številka je bila spodbudna. Še bolj vznemirljiv je bil odziv občinstva na nastopih v živo. Sploh po poletju 1954, ko je Presley začel na odru izvajati zanj tipične plesne gibe, ki so moški del občinstva vznemirjali negativno, medtem ko so dekleta vreščala. Vzburjal jih je. Plesu se je reklo »gumijaste noge« in seveda je bil izum temnopoltih. Obenem je šlo za ples, ki je dopuščal oziroma celo zahteval osebno improvizacijo. Zanimivo pri tem je mnenje Scottyja Moora, da se je Presley v plesne gibe dejansko zatekel iz nelagodja, ker pred občinstvom ni mogel umiriti od živčnosti tresočih nog. Ko je ugotovil, da jih ne more umiriti, je njihovo tresenje poudaril oziroma spremenil v plesne gibe. Slabost je spremenil v prednost. Ni bilo (zgolj) petje tisto, s katerim se je Presley prebil, ampak je bil to prej ples. In zanj je potreboval vizualen medij. Televizijo.
A lepotcu, kot tak se je namreč kasneje uveljavil, tudi na televiziji ni uspelo takoj v prvem poskusu in ob obči očaranosti vseh. V televizijski bitki talentov po imenu Arthur Godfrey's talent scouts, ki se je predvajala na nacionalni televizijski mreži in v kateri so bili med drugimi izbrani Pat Boone, Tony Bennet in Patsy Cline, Presley ni bil prepoznan kot potencial. Prvi TV-nastop mu je omogočila televizijska različica radijske oddaje Louisiana Hayride, a kot že rečeno, se tudi po njegovem prvem televizijskem nastopu ni zgodila evforija. Pred njim je bilo še pol leta dokazovanja na številnih odrih, dokler v začetku leta 1956 ni posnel skladbe Heartbreak hotel. Z njo se je povzpel na vrh nacionalne lestvice in prvič prodal malo ploščo v milijonski nakladi.
Tak je bil tudi motiv prvega vabila v oddajo na mreži NBC, ko je voditelj pomislil, da bi lahko bil komu smešen, vendar je gledanost oddaje prvič presegla gledanost oddaje Eda Sullivana in ga je kmalu moral v svojo oddajo moral povabiti tudi slednji, čeprav je pred tem izjavil, da je Presley neprimeren za njegovo občinstvo. Nastop 9. septembra 1956 si je ogledalo 60 milijonov gledalcev ali rekordnih 82,6 odstotka televizijskega občinstva, kar se ocenjuje kot dogodek, ko je Presley rokenrol predstavil osrednjemu občinstvu in se je dejansko začela tako glasbena kot tudi seksualna revolucija.
