Gre za družbeni in kulturni fenomen, predvsem v ZDA in Veliki Britaniji, v katerem ženske sprejmejo (ali idealizirajo) tradicionalne vloge v gospodinjstvu in družini. Poudarek je na tem, da ženska ostane doma, skrbi za moža, otroke in gospodinjstvo, medtem ko je moški hranilec družine.
Ključne značilnosti gibanja tradwives (torej tradicionalnih žena) bi lahko povzeli kot poveličevanje gospodinjskega dela in skrbi za dom kot žensko poslanstvo, podrejanje možu in sprejemanje tradicionalne patriarhalne družinske strukture, zavračanje feminizma, zlasti modernega, idealizacijo petdesetih let prejšnjega stoletja kot obdobja prave ženskosti ter nezanemarljivo prisotnost na družbenih omrežjih, na katerih promovirajo tovrstni življenjski slog. Pogosto poudarjajo, da se jim zdi naravno, da se podredijo možu – sebe v takšnem odnosu nimajo za manjvredne, temveč verjamejo, da ima v družini vsak svojo vlogo.
Kot v svoji zbirki esejev Živalsko mesto piše zgodovinarka dr. Manca G. Renko, tradwives skrbijo za dom in za to, da jih moški nikoli ne vidijo neurejenih. Zavračajo sodobnost, razen interneta in lepotnih posegov, vse skupaj pa izražajo predvsem skozi obleke in kulinariko. Na družbenih omrežjih tako spremljamo videe popolno urejenih žensk v dizajnerskih oblekah, kako s svežo manikuro mesijo kruh, režejo testo za testenine, iz mleka delajo mocarelo ali kosmiče za otroke.
»Njihova identiteta je gospodinjsko delo, vendar – pozor! – izključno neproduktivno gospodinjsko delo. Ničesar od tega jim ne bi bilo treba delati, saj bi bilo njihovo življenje in življenje njihovih otrok brez tega popolnoma enako. To delo brez učinka je izključno zapravljanje časa brezdelnega razreda, medtem ko produktivno delo (sesanje, pomivanje tal, čiščenje kopalnice, pranje perila …) zanje opravlja nevidna delovna sila,« pravi Renkova.
Kot razlaga, je njihovo popolno uprizarjanje gospodinjenja in materinjenja bolj kot otrokom namenjeno ideološkemu sporočilu novega konservativizma, v katerem je biti gospodinja videti prijetno in estetsko: ravno obratno od dejanskega neplačanega gospodinjskega in reproduktivnega dela, o katerem je govorilo gibanje Wages for Housework in ki številne ženske še danes spravlja na rob izčrpanosti. Po mnenju sogovornice tradwives več kot 120 let po nastanku teorije o brezdelnem razredu sociologa in ekonomista Thorsteina Veblena predstavljajo predvsem statusni simbol moških. S tem, da jim ni treba delati in imajo na voljo neskončno veliko prostega časa, pa v resnici pojejo hvalnico njim, ki jim to omogočajo – moškim.
Vrnitev v preteklost
Tradwives torej predstavljajo vračanje na dveh ravneh: iz javne sfere v domačo in iz sedanjosti v preteklost. »Gre za neko nostalgijo, romantiziranje, idealiziranje preteklega časa, preteklega ameriškega časa, ameriške zgodovine predvsem petdesetih let, ko je bila gospodinja še zadnjič cenjena in čaščena, ko se je ni sililo, da gre v službo. Nekatere druge pa se bolj zgledujejo po 19. stoletju, imajo velike kmetije, na katerih fizično delajo in ustvarjajo izdelke iz osnovnih sestavin,« opisuje dr. Jasna Mikić Ljubi, docentka na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, ki se pri svojem raziskovanju ukvarja s področjem spola in trga dela.
Pri prvih je poudarek na estetiki, ta je bistvenega pomena – urejene obleke in pričeske, obvezen predpasnik, rožnat potisk. »Ta trend se pravzaprav ne bi mogel razširiti brez družbenih omrežij. To je ključna točka, saj družbena omrežja omogočajo, da se je razvil v gibanje,« pravi raziskovalka.
Sporočila se ob različnih družbenih omrežjih sicer zelo razlikujejo. Na tiktoku tako najdemo bolj ideološka, množico monologov, kaj pomeni biti tradwife, pozive, naj se ženske prenehajo izobraževati, naj pustijo službo, medtem ko gre na instagramu bolj za estetiko tega, kaj gospodinjstvo, življenje doma sploh predstavlja.
Fenomen tradwives torej ni monoliten, v njem so zelo različne posameznice, nekatere imajo zelo verska sporočila, nekatere bolj ideološka, druge se ukvarjajo le z gospodinjenjem in skrbjo za otroke – vse to v oblekah za nekaj tisoč evrov.
Gre sicer za področje, ki nastaja na novo, s tem se v Sloveniji še nihče ni raziskovalno ukvarjal. Kot pojasnjuje Mikić-Ljubijeva, tuji mediji pišejo predvsem o Američankah in Angležinjah, ki prevzemajo vloge tako imenovanih tradwives.
Po mnenju sociologinje je trend problematičen z več vidikov. »Govorimo o določeni peščici zelo vplivnih žensk, ki so si s tem tudi ustvarile kariero – tu se je ustvaril paradoks, saj govorijo, da so finančno odvisne od svojih mož, da si želijo takšen zakon, način ureditve družine, na drugi strani pa vemo, da jim zaradi številnih sledilcev, ki jih imajo, to omogoča lagodno življenje in finančno neodvisnost, ki ju tradicionalne tradwives ne bi mogle imeti,« opisuje.
»Naše vplivnice vseeno same poudarjajo, da služijo z vplivništvom in da jim to služi kot neke vrste finančna neodvisnost, česar naj tradwives ne bi imele. Vsaj kot take se reklamirajo,« o primerjavi z vplivnicami v Sloveniji pravi raziskovalka.
Moški medtem delujejo v popolnoma drugi sferi, javni sferi, sferi, kjer so moč, politika, denar. So tisti, ki plačujejo račune. »Položaj torej, ki se mu želimo izogniti in ki vodi v še večjo neenakost, se s tem trendom še dodatno poglablja,« opozarja sogovornica.
Romantiziranje časa, ko ženske niso imele pravic, lahko po mnenju Mikić-Ljubijeve privede do tega, da ženske te pravice izgubimo. »Kot vidimo po svetu, predvsem v ZDA, kjer je ta radikalizacija že zelo močna, lahko zelo hitro nastopi ukinitev osnovnih pravic, denimo pravice do splava. S tem se lahko ženske tudi odvrača od izobraževanja, kariere. Že zdaj, ko so izobražene, se srečujejo z ovirami,« našteva.
Kljub temu da tradwives poudarjajo, da gre za njihove individualne odločitve, da so to njihove vrednote, so po mnenju Mikić-Ljubijeve te odločitve v resnici odraz negotovih družbenih in ekonomskih razmer, v katerih živimo: porast prekarnega dela, nedostojnega plačila, nedostojnih oblik zaposlitve, zaradi česar si težko ustvarjajo prihodnost. Dodajmo še vojne, politično nestabilnost ter željo po povrnitvi občutka neke stabilnosti, dobrih starih časov in opevanje, kako je bilo življenje včasih enostavnejše.
»Da so se tradicionalne spolne vloge začele rahljati, tudi ne ustreza mnogim moškim, hkrati pa imamo ženske, ki so večjo odprtost spolnih vlog in možnosti za ženske sprva močno izkoristile, zlasti v gibanju girlboss, ki se je začelo z letom 2014. Kljub obljubam o enakih možnostih v poslovnem svetu pa še vedno ni pravih pogojev, da bi se to uresničilo. Ženske so morale nenehno izbirati med vlogama mame in delavke, zato so bile mnogokrat preobremenjene, razočarane in obupane ter so želele zbežati iz vloge, v kateri v patriarhalni družbi in pod patriarhalnimi pogoji niso zares uspele,« opisuje sogovornica.
Slovenija ni Amerika
V Sloveniji je sicer socialna in ekonomska realnost taka, da si družine enostavno ne morejo privoščiti, da bi delal samo en partner. »Zdi se mi tudi, da je miselnost slovenskih žensk taka, da tovrstnih praks niti ne pričakujejo, saj imamo dolgoletno tradicijo z delom žensk daljšo kot denimo v Ameriki. Ženske se pri nas izobražujejo in pričakuje se, da si bodo potem našle službo. K temu zagotovo veliko pripomore dejstvo, da imamo dobro urejeno mrežo javnih vrtcev, kar omogoča, da so ženske za polni delovni čas vpete v trg dela,« še našteva raziskovalka.
Realnost družinskega življenja, tudi če žena in mati ostane doma, pogosto tudi ni tako romantična, kot jo prikazujejo tradwives. »Ko sva se z možem odločila, da bi imela otroka, sva morala tudi premisliti, kako in kaj bo, ko se bo končal materinski dopust. Ker se je podjetje, v katerem sem delala, umaknilo iz Slovenje, je bilo iskanje dela z dojenčkom nepredstavljivo. Še posebno, ker nimava družinskega zaledja in sva lahko računala le na minimalno pomoč, sva prišla do zaključka, da bom ostala doma in pač postopoma videla, kako bo šlo,« opisuje Joanna Meterc, mati dveh sinov.
»Torej sem prevzela vso skrb za družino – predvsem skrb za sina, kuhanje, pospravljanje, nakupe … Sin se je ponoči dosti zbujal, tako da je bila neprespanost precejšen del mojega vsakdana,« razlaga in dodaja, da so bili kljub temu vsi zadovoljni. »Mož ima rad svojo službo in ker sem bila doma, nama ni bilo treba skrbeti glede varstva ali bolniškega dopusta, če je sin zbolel, ob koncih tedna nisva izgubljala časa za nakupe ali pospravljanje, ampak smo lahko preživeli čas skupaj. Na srečo sva si to lahko finančno privoščila.«
Kot poudarja Metrčeva, bi bil, če bi bila situacija obratna in bi sama imela dobro plačano službo, ki bi jo imela rada, doma pripravljen ostati njen mož. »Na splošno sem prepričana, da se skrb za družino in vse delo, ki je s tem povezano, podcenjuje in vali na ženske, kot da to nič velikega. Velikokrat ženske imajo službo, pa morajo prevzeti še precejšen zalogaj skrbi za gospodinjstvo oziroma še za lastne ali moževe starše,« pravi sogovornica.
»Dejansko pa je idealiziranje in predstavljanje življenja tradicionalne žene kot nekaj res lepega in enostavnega zelo nevarno za ženske in vso družbo. Skrb za gospodinjstvo je delo, včasih zoprno, nadležno, težko. S tem se moškim tudi odvzame precejšen del odgovornosti in možnosti biti starš – ker biti starš ni samo zabava, ampak so tudi umazane plenice, dajanje zdravil in pomoč ob šolanju,« meni mati štiri- in osemletnika.
Nagovarjanje mlajših generacij
Ključna ciljna skupina gibanja tradwives je po mnenju sociologinje Mikić-Ljubijeve sicer generacija Z, torej najmlajša živeča generacija na trgu dela. »Če bi šla stvar še dlje in na neko mednarodno raven, bi to negativno vplivalo predvsem na enakost spolov in vse dosežke, ki jih je feminizem naredil za težko pridobljene pravice,« pravi. »Gre za nevarna sporočila, ker izkrivljajo realnost. In novačijo mlade ženske, morda naivne ženske, ženske, ki so razočarane nad svetom, tako pa se vračajo v nekaj, kar jim je znano, kar je bilo stabilnejše, nekaj, za kar so mislile, da bo preprostejše in jim bo omogočalo lažje življenje. S tem se vračajo tradicionalne družbene, pravzaprav spolne vloge v družini in zakonu.«
Gre torej za poglabljanje spolnih stereotipov s tem, da se ponovno ločuje moške in ženske na zasebno in javno sfero. Ti ideali moškosti in ženskosti pa so bližje temu, kar promovirajo konservativna gibanja, desničarske stranke, (katoliška) vera. »Tako moški in ženske ne bodo imeli možnosti živeti kot zdaj, temveč jim bo zapovedano, kaj lahko počnejo in česa ne, kar bi močno spremenilo današnjo družbo,« še razlaga Mikić-Ljubijeva.
