Javnost je 31. avgusta 1997 pretresla vest o tragični smrti valižanske princese Diane. Stara je bila komaj 36 let, ko je umrla v prometni nesreči v pariškem predoru Alma, s svojim ljubimcem Dodijem Fayedom in varnostniki, ko naj bi bežali pred paparaci. Lady Di je bila kraljica ljudskih src, globalna pop in modna ikona, ki bi imela danes na milijone sledilcev po družbenih omrežjih. A usoda ji nikoli ni bila zares naklonjena.
Njena sanjska poroka s princem Charlesom 29. julija 1981 pri komaj 20 letih, ki so jo označili za poroko stoletja, se je kmalu izjalovila. Pravzaprav naj bi oba, tako Diana kot še bolj Charles, že v začetku vedela, da bo ta poroka velika napaka. Uradno sta se razvezala 15 let pozneje, na ta dan leta 1996, in sicer po javnem pozivu kraljice Elizabete II., naj to storita.
Jezna kraljica
Kaj je kraljico tako razbesnelo, da je svojega najstarejšega sina, prestolonaslednika, danes kralja Karla III., in njegovo soprogo princeso Diano 20. decembra 1995 celo javno pozvala, da se ločita? Dramatična zakonska zveza se je namreč odvijala tako rekoč pred očmi javnosti, pika na i pa je bil Dianin preveč iskren intervju za BBC Panorama dve leti pred usodno prometno nesrečo.
Voditelju Martinu Bashirju je dejala, da je Charlesa v začetku oboževala in ljubila, vendar jo je zelo razočaral. Ko jo je voditelj vprašal o Camilli Parker Bowles (sedanji kraljici, ki je njeno mesto s poroko s princem prevzela leta 2006), je odgovorila: »V tem zakonu smo bili trije, zato je bila gneča.« Priznala je, da sta si bila v bistvu oba nezvesta. Govorila je tudi o svojih težavah z duševnim zdravjem – depresiji, samopoškodovanjih, bulimiji. Intervju si je gledalo kar 23 milijonov ljudi, kraljici Elizabeti II. pa očitno ni preostalo drugega, kot da tako, da javno zahteva ločitev, zaščiti ugled Buckinghamske palače.
Avtorica in poznavalka kraljeve družine Ingrid Seward, ki je bila Dianina zaupna prijateljica, je pozneje povedala, da ji je Diana po ločitvi zaupala, da se s Charlesom niti nista razšla zaradi Camille, temveč naj bi bili za ločitev krivi ljudje, s katerimi je bil obkrožen. Dejstvo je, da je Diana za svojo tekmico Camillo vedela že pred poroko, menda jo je celo z očmi iskala po cerkvi med svojo poroko. Vsekakor je bila na neki način obsedena z njo, proti koncu zakona jo je tudi javno obtoževala; od vsega začetka pa je vedela, da prinčevi mladostni ljubezni Camilli ne more konkurirati.
Nesrečno otroštvo
Diana je v zakonu rodila dva sinova, Williama in Harryja, kar pa očitno zakoncev ni zbližalo. O enem od tragičnih drobcev je pozneje govorila sama, ko je priznala, da se je med nosečnostjo z Williamom vrgla po stopnicah, ker je hotela narediti samomor. To se je zgodilo januarja 1982, v 12. tednu nosečnosti. Plod je ostal nepoškodovan, Diana pa jo je odnesla z nekaj modricami. Ko je dve leti pozneje zanosila Harryja, so se pojavljala namigovanja, da oče ni Charles, ampak vojak in inštruktor jahanja James Hewitt, ki naj bi mu bil Harry fizično podoben in s katerim je bila Diana v razmerju. A dejstvo je, da sta se Diana in Hewitt spoznala šele jeseni 1986, torej dve leti po Harryjevem rojstvu.
Stopnice so že enkrat prej v Dianinem življenju predstavljale mesto skorajšnjega zločina, ko je čeznje potisnila svojo mačeho Raine, grofico Dartmouthsko, s katero se nista razumeli. Diana je bila stara sedem let, ko sta se njena starša ločila. Mati se je pozneje poročila s Petrom Shandom Kyddom. V začetku je Diana živela z njo, nato pa je oče zahteval skrbništvo in ga dobil, tudi s pomočjo nekdanje tašče in Dianine babice Ruth, baronice Fermoy. Nekaj let pozneje se je tudi oče znova poročil, z že omenjeno grofico. Nova družina se je preselila v družinski dvorec Althorp v Northamptonshiru. Diana je pozneje svoje otroštvo opisala kot zelo nesrečno in nestabilno.
Plemiške korenine
Diana Spencer, valižanska princesa, znana tudi kot Diana Frances Spencer, se je sicer rodila leta 1961 v Sandringhamu, v predelu Norfolk v Angliji, v plemiški družini kot četrti otrok in tretja hči Johna Spencerja, vikonta Althorpa, in Frances Roche. Hišo Park House, kjer je odraščala v prvih letih, je imela družina Spencer najeto od kraljice. Kraljeva družina je vsako leto nekaj časa prebila v sandringhamskem dvorcu v bližini, zato se je Diana kot otrok igrala s princema Andrewom in Edwardom. Ko je leta 1975 njen oče podedoval naslov grofa Spencerja, je postala lady Diana Spencer. Plemiškega statusa torej ni pridobila šele s poroko, temveč se je že rodila v »pravo« družino. S poroko je postala še valižanska princesa, vojvodinja Cornwalla, vojvodinja Rothesaya in grofica Chesterja.
Diana je prvič srečala Charlesa novembra 1977, takrat se je ta dobival z njeno sestro Sarah. Tri leta pozneje ga je opazovala na prireditvi, kjer je igral polo. Povabil jo je na jadranje na krov kraljeve jahte Britannia, kmalu zatem pa jo je predstavil kraljevi družini v kraljičinem škotskem dvorcu Balmoral, kjer so jo lepo sprejeli. Šestega februarja 1981 jo je princ zaprosil za roko.
Odvzet kraljevi naziv
Javno so se nesporazumi v zakonu začeli kazati po petih letih zakona. Diana je krivdo pripisala Camilli, pozneje je verjela, da je soprog imel še druge afere. Oktobra 1993 je v pismu prijatelju butlerju Paulu Burellu napisala, da verjame, da je njen mož v razmerju s svojo osebno asistentko in nekdanjo varuško njunih sinov Tiggy Legge-Bourke, zaradi česar jo želi ubiti, da bi imel prosto pot za poroko z njo. O njegovi nezvestobi je govorila tudi javno, zato je princ 29. junija 1994 iskal razumevanje prek televizijskega intervjuja z Jonathanom Dimblebyjem. Priznal je afero s Camillo in povedal, da sta se ponovno zbližala leta 1986, ko je njegov zakon z Diano že razpadal.
Ločitev je stopila v veljavo 28. avgusta 1996. Diana je prejela poravnavo v višini 17 milijonov funtov oziroma 400.000 funtov na leto. Z ločitvijo je izgubila naslov njena kraljeva visokost, od takrat so jo imenovali Diana, valižanska princesa. Ker je bila mati drugega in tretjega v vrsti za prestol, je tudi po ločitvi ostala članica kraljeve družine in obdržala nekatere ugodnosti. Viri trdijo, da je kraljica želela, da Diana obdrži tudi odvzeti naslov, vendar je temu nasprotoval Charles.
