Ko pomislimo na rimski imperij, se pred našimi očmi običajno zvrstijo podobe belega marmorja, mogočnih akvaduktov, ki so krotili vodo, in monumentalnih kopališč, kjer se je rodila zahodna kultura telesne nege. Rimljani so bili inženirji civilizacije, pionirji urbanizma, ki so iz močvirij ustvarili velemesta. Vendar je na tej bleščeči podobi antike že desetletja madež, skorajda nepojmljivo gnusna lisa, ki se vedno znova pojavi v pogovorih o higieni naših prednikov.
To je zgodba o »ksilospongiju« – spužvi, pritrjeni na leseno palico.
Po ustaljeni zgodovinski pripovedi, ki so jo učitelji zgodovine in turistični vodniki desetletja ponavljali z mešanico groze in naslade, naj bi ta priprava v javnih rimskih latrinah služila kot toaletni papir za večkratno uporabo. Pa ne samo to. Šlo naj bi za skupno dobrino. Po opravljeni potrebi naj bi si patricij ali plebejec s to spužvo obrisal zadnjo plat, jo splaknil v vedru s kisom ali slano vodo in jo nato – mokro in sumljive čistoče – pustil naslednjemu obiskovalcu.
Ta podoba je tako močna, da je pogosto zasenčila vse druge dosežke rimske sanitarne tehnike. V pripovedih je opominjala, da so bili Rimljani kljub svoji sofisticiranosti v resnici, no, umazani. Toda nova dognanja in natančnejše branje antičnih virov kažejo na to, da smo Rimljanom morda storili veliko krivico. Kaj če je bila zloglasna spužva na palici v resnici nekaj povsem drugega?
Detektivsko delo
Da bi razumeli, zakaj se ta mit tako trdovratno ohranja, moramo razumeti naravo preučevanja vsakdanjega življenja v antiki. Nasprotno od bitk in političnih govorov, o katerih so rimski zgodovinarji obširno pisali, so bila telesna opravila pogosto tabu ali pa preveč banalna, da bi jih beležili.
Avstrijski arheolog Gilbert Wiplinger, eden vodilnih strokovnjakov za rimsko hidrotehniko, je v zadnjih letih sistematično prečesal vse razpoložljive vire, da bi našel resnico o ksilospongiju. Njegov zaključek je presenetljiv: ne obstaja niti en sam neizpodbiten dokaz, da se je ta predmet uporabljal za osebno higieno.
»Ideja, da bi si ljudje prostovoljno delili predmet, ki je bil v neposrednem stiku s fekalijami tujcev, nasprotuje osnovnim človeškim instinktom, ki so se razvili kot obramba pred boleznimi,« opozarjajo antropologi. Čeprav so bili standardi čistoče v antiki drugačni od današnjih – Rimljani so se denimo kopali v skupnih bazenih z vodo, ki se je menjala redko –, je odpor do tujih izločkov bržkone bolj splošen.
Tragedija gladiatorja
Od kod torej ta mit izvira? Večina teorij sloni na nekaj redkih in dvoumnih omembah v antični literaturi. Najbolj znan je zapis rimskega filozofa Seneke, ki v enem svojih pisem opisuje tragično smrt germanskega gladiatorja.
Da bi se izognil ponižanju v areni, je gladiator v latrini amfiteatra storil samomor na edini način, ki mu je bil na voljo. Zgrabil je palico s spužvo, ki je bila »namenjena najgnusnejšim opravilom«, in si jo potisnil v grlo, dokler se ni zadušil.
Zgodovinarji so stoletja sklepali, da »najgnusnejše opravilo« pomeni brisanje zadnjice. Vendar kot opozarjajo sodobni raziskovalci, besedilo tega ne pravi izrecno. Seneka nam pove samo, da je bil predmet v latrini. Nič ne pove o tem, da bi si ga ljudje podajali med nogami.
Druga omemba prihaja iz pisma vojaka Klavdija Terencijana, ki omenja besedo ksilospongij, vendar brez kakršnega koli konteksta o njegovi uporabi. To je tisto, čemur zgodovinarji pravijo argument iz tišine – ker ne vemo, kaj je to bilo, smo si izmislili najslikovitejšo razlago.
Če ne spužva, kaj potem?
Če ta predmet ni bil antična različica toaletnega papirja, s čim so se torej Rimljani brisali? Arheološka izkopavanja v rimskih kanalizacijah in greznicah ponujajo bolj realistično, čeprav morda manj senzacionalistično sliko.
V kanalizacijah pod mesti, od Britanije do Pompejev, arheologi pogosto najdejo ostanke mahu, sena, starih krp in – kar je morda najbolj presenetljivo – majhne, zaobljene keramične plošče, imenovane pessoi. Ti keramični drobci, ki so bili v bistvu reciklirani ostanki razbitih amfor, so bili verjetno glavno sredstvo za čiščenje. Bili so poceni, dostopni in predvsem – za enkratno uporabo.
Ideja, da bi Rimljani, ki so zgradili kanalizacijski sistem, cloaca maxima, uporabljali nevarni biološki odpadek na palici, se zdi v luči teh najdb vse manj verjetna.
Rehabilitacija toaletne ščetke
Kaj je torej bil ksilospongij, če ne pripomoček za osebno nego? Wiplinger in drugi vse bolj številni raziskovalci imajo veliko bolj pragmatičen odgovor: to je bila toaletna ščetka.
Rimske javne latrine so imele specifično konstrukcijo. Niso imele sifonov kot današnja stranišča. Namesto tega je pod kamnitimi sedeži stalno tekla voda. Da bi fekalije potisnili naprej v kanalizacijo in očistili robove odprtin, so potrebovali orodje. Spužva na dolgi palici je bila idealna za čiščenje kamna in potiskanje nesnage v tok vode, ne da bi se morali dotikati umazanije.
To orodje je bilo torej namenjeno vzdrževanju prostora, ne ljudi. Gladiator iz Senekove zgodbe ni uporabil predmeta za osebno higieno, temveč orodje za čiščenje stranišča – kar njegovo smrt naredi še bolj obupano in tragično, vendar higiensko zgodovino Rima precej manj gnusno.
Zakaj imamo radi gnusno zgodovino
Zakaj se je mit o skupni spužvi obdržal tako dolgo, kljub pomanjkanju dokazov? Morda zato, ker nam tovrstne zgodbe ponujajo nekakšno psihološko zadoščenje.
Sodobni človek, obdan s sterilno kopalnico, antibakterijskimi mili in troslojnim papirjem, rad gleda na preteklost zviška. Pripoved o Rimljanih, ki si delijo fekalno spužvo, nam omogoča, da se počutimo superiorne nad civilizacijo, ki nas v mnogih drugih pogledih (arhitektura, pravo, retorika) še vedno prekaša. Njihovo veličino zmanjšuje na človeško, celo živalsko raven.
To je klasičen primer tega, kako sedanjost kolonizira preteklost, bi lahko rekli. Rade volje verjamemo, da so bili naši predniki umazani, ker to potrjuje naš lastni napredek.
Vendar je resnica verjetno bolj dolgočasna in hkrati bolj tolažilna. Rimljani so bili ljudje kot mi. Radi so imeli čistočo, bali so se bolezni in verjetno niso želeli deliti intimnih pripomočkov s popolnimi neznanci.
