Ko sta Neža in Andrej Sevčnikar pred skoraj desetimi leti zasadila prvih sto sadik sibirskih borovnic, nista vedela niti tega, kakšnega okusa je ta sadež. Vse, kar sta imela, je bil le kup informacij, ki sta jih pridobila največ iz tujih virov, nekaj zemlje, ki bi jo bilo dobro s čim oplemenititi, ter željo, da svoji družini ponudita nekaj svežega in zdravega že zgodaj v letu. S poljskega inštituta za borovnice haskap sta naročila sadike in jih zasadila pod vinograd Andrejevega očeta, ki na gričevnatih pobočjih nad Polzelo lovi toploto sonca. Danes imata že tri nasade in kakih 2000 grmičkov sibirskih oziroma borovnic haskap, kakor je njihovo pravilno poimenovanje, iz njih pa nastajajo izvrstni izdelki, kot so rum, marmelada, sok in liofilizirane sibirske borovnice.
Od vinograda do jagodičevja
Kmetija pri Sevčnikarjevih ni bila nikoli velika kmetija, ena tistih, ki bi se bohotile na več hektarjih in kjer bi bilo mogoče živeti samo od kmetovanja. Šele Andrejev oče je namreč pred 40 leti zasadil vinograd, ki še danes rodi sorte, kot sta renski in laški rizling.
»Pri nas se je vedno hodilo tudi v službo. Toda vse, kar smo delali, smo delali stoodstotno. Če bi pokukali v klet, bi videli tam kakih 60 zlatih in srebrnih diplom, ki jih je oče prejel za vino,« je dejal Andrej.
Vinogradnik je tudi sam, nato pa so, pred kakimi desetimi leti, v njegovo življenje vstopile še sibirske borovnice. »Imeli smo večje zemljišče, ki mu je hudournik stalno odnašal zemljo, zato smo se odločili, da ga zaščitimo. Potem pa smo tako lepo uredili njivo, da sva začela z Nežo razmišljati, da bi na tej zemlji kaj zasadila,« je povedal Andrej. Tako so v njuno življenje vstopile sibirske borovnice.
Ker sta oba rasla na podeželju, je bila doma pridelana in ekološka hrana zanju od vsega začetka velika vrednota. Tudi za sibirske borovnice druge možnosti, kot da so ekološke, nista videla. Brez pesticidov, škropiv in umetnih gnojil, njuno vodilo je bilo, da hočeta rastlino, ki ne bo potrebovala ničesar invazivnega za svojo rast, ampak bo rasla sama od sebe.
»Da samo greš v nasad, okopaš sadiko in ji daš možnost, da obrodi, kolikor obrodi,« je dodala Neža. Oba imata namreč osemurno službo v Ljubljani, Neža svetuje podjetjem pri mednarodnem zaposlovanju, Andrej je magister znanosti s področja računalništva in informatike in je zaposlen na banki. Svoj čas zahtevajo tudi trije otroci.
Vendar jima delo v Hiški borovnic ni v breme, nasprotno, tam se po naporni službi predvsem sprostita. »Se pa morava organizirati, da imava čas za otroke, vse obveznosti in službo. Ko sva v nasadu, res uživava v pogovorih glede načrtov in vsega, kar je treba narediti. Tudi otroci so od mladih nog z nama, obirajo in zobajo plodove. Želiva si, da si bodo znali nekoč tudi sami pridelati hrano in se zavedali, kako pomembna je kakovostna hrana,« je dejala Neža.
Ročno obiranje
Pred desetimi leti sta začela torej Neža in Andrej graditi Hiško borovnic, blagovno znamko, ki se iz leta v leto nadgrajuje. Potem ko sta prva leta ponujala le svež sadež, ki je kajpada hitro pošel, sta se morala ob vedno večjih količinah in presežku borovnic odločiti tudi za predelavo. Sibirska borovnica ima namreč to posebnost, da je zrela v roku desetih dni in jo je treba v tem času vso pobrati. Navadno dozori od začetka do sredine junija, kar Neži in Andreju ob treh otrocih prav tako ustreza. »Da, poleti lahko gremo na dopust,« se nasmejeta.
Toda pred tem je treba v nasad, vsa družina in veliko prijateljev jima priskoči na pomoč, sama pa vzameta za ta čas tudi dopust. Obiranje poteka ročno, zato se nobena majhna žuželka ne prikrade med jagode sibirskih borovnic.
»Ker poberemo kakih 800 kilogramov borovnic, so to že tako velike količine, da sva si morala urediti prostor s predelovalnico in hladilnico. Nekaj jih tako prodava svežih, nekaj jih zamrzneva, nekaj jih predelava,« je navedel Andrej.
Nič ni polovičarsko
Ker v sibirske borovnice resnično verjameta, sta od vsega začetka verjela tudi, da lahko iz njih naredita nekaj dobrega. Njuna prva produkta sta bila liofilizirane borovnice in stoodstotni sok iz sibirskih borovnic. »Če pogledate barvo soka, je kot kri. Sibirskim borovnicam rečejo v Rusiji tudi krvne jagode,« je izdal eno od zanimivosti Andrej.
Potem je prišla na vrsto marmelada, ki jo kuhata po receptu Andrejeve babice, z 85-odstotnim sadnim deležem. Vse se je začelo v veliki posodi na štedilniku na drva, kjer sta mešala marmelado tudi po tri ure, zdaj pa sta kupila kotel za kuhanje marmelade, sta navdušeno pripomnila. Andrej, ki obožuje najrazličnejše vrste ruma in rad eksperimentira z okusi, pa se je zadnja leta popolnoma poglobil v kuho oziroma destilacijo ruma in kasneje predelavo le-tega v rum s sibirskimi borovnicami.
Poimenovala sta ga siberryka in ker sta želela, da je za tako unikaten izdelek unikatna tudi steklenica, sta začela sodelovati s Steklarno Hrastnik, ki jima je s svojo ekipo oblikovalcev pomagala oblikovati celostno podobo steklenice.
»Da, resno sva se lotila tega, ker ne znava delati polovičarsko,« sta dodala Neža in Andrej, ki sta tudi člana društva Haskap, v katerem so zbrani vsi proizvajalci borovnic haskap, kar je zelo dobrodošlo, saj si člani pomagajo med seboj, se podpirajo, organizirajo raznorazna predavanja in se učijo gojiti ta sadež, ne nazadnje je sort sibirskih borovnic veliko in vsaka potrebuje drugačno obravnavo.
Sprostitev v naravi
Sibirske borovnice so Nežo in Andreja Sevčnikarja enostavno prepričale. Ker so čudežni sadež, pravita. Sadež z veliko antioksidanti, flavonoidi, vitamini in minerali, z malo sladkorja, a harmoničnega okusa.
»Sibirske borovnice so neprimerljive s katerim koli drugim sadežem,« je razložila Neža. »Malce so kiselkaste, zato sva želela otroke navaditi tudi na tovrstno sadje. Sodelujeva tudi z lokalno šolo, ki ji enkrat na leto dava naše borovnice, da jih lahko učenci pokusijo. Veste, prvo leto se je kar nekaj borovnic vrnilo, ker otroci niso bili navajeni njihovega okusa. Potem pa so kuharice naredile iz njih smutije z jogurtom in so jih vse pojedli. V naslednjih letih so začeli otroci že sami spraševati po sibirskih borovnicah in zdaj so prav dobrodošel sadež.«
Vse to kot vsako novo naročilo ju izpopolnjuje in jima daje zagon za naprej. Kaj bodo prinesla naslednja leta, ne vesta in se prepuščata toku. »Ko po naporni službi, ki je večinoma sedeča in za računalnikom, prideva v naravo, naju to res sprošča. In ko vse leto spremljava, kako rastline rastejo, cvetijo, ter načrtujeva, kaj vse bova še naredila, naju to navdaja z veliko energijo in zagonom,« je še povedala Neža.
