Šestnajstega julija 1940 se je začela bitka za Britanijo (Battle of Britain), ključna letalska bitka med nacistično Nemčijo in Veliko Britanijo med drugo svetovno vojno. Za uradni datum začetka je označen že 1. julij in tudi začetni letalski spopadi so se začeli nekoliko prej, 10. julija, ko so sile nemškega vojnega letalstva Luftwaffe poletele proti Londonu in kar nekateri zgodovinarji štejejo za resnični začetek bitke.
Kljub temu pa je bil 16. julij pomemben politično-vojaški mejnik, saj je Adolf Hitler na ta dan ukazal pospešeno pripravo na invazijo s podpisom direktive številka 16, znane pod imenom operacija Morski lev (Unternehmen Seelöwe). Načrt napada je predvideval uničenje Kraljevega britanskega letalstva (RAF) in nato izkrcanje na britanskem otočju. Nemci so namreč želeli končati vojno na zahodu. To bi jim uspelo le s kapitulacijo zadnje velesile v tem delu Evrope.
Zadnji kamen spotike
Po evakuaciji britanskih ekspedicijskih sil iz francoskega mesta Dunkirk v operaciji, znani kot Dinamo, in po padcu Francije spomladi 1940 je Velika Britanija ostala edina velika evropska sila, ki se je še upirala Hitlerjevi agresiji. Nemška vojska se je zavedala, da je za uspeh ključnega pomena prevlada v zraku nad Rokavskim prelivom in južno Anglijo. Zato je Hitler svojim generalom naložil, naj pripravijo veliki amfibijski desant na britansko otočje. Glavni poveljnik Luftwaffe je bil Hermann Göring, ključni mož pa tudi nemški admiral Erich Raeder, ki je od letalstva zahteval, naj zagotovi premoč v zraku in oslabi pomorsko moč Velike Britanije, ki je imela v domači floti več kot 50 rušilcev ter več deset križark in bojnih ladij. Britanci so se odzvali s prekinitvijo pomorskega prometa skozi Rokavski preliv.
Operacija Morski lev je potekala v treh delih. V prvem so se med julijem in začetkom avgusta vrstili napadi na ladjevje in obalne cilje. V naslednjem delu avgusta so bili napadi usmerjeni na nekatera letališča v južni Angliji in na radarske postaje ob obali, s čimer so Nemci želeli Britancem otežiti pravočasno odkritje svojih letal, a se to ni izšlo, saj je RAF nadomeščal letala hitreje, kot pa je to uspelo nemški Luftwaffe. Britanski odgovor je bilo organizirano letalstvo, ki ga je v štirih skupinah vodil letalski maršal Hugh Dowding, ključno orožje pa je bila veriga radarjev po vzhodni in južni obali. Pomagali so si tudi s hitrimi prestrezniki informacij spitfire in hurricane.
Vzporedno s tem so Nemci napadli letališča na severu, saj so menili, da je velika večina letalstva RAF zgoščena na jugu. Bombniki, ki so poleteli iz Danske in Norveške, so se srečali z močnim odporom, zato je bilo sestreljenih precej nemških letal. Pokazala se je tudi ranljivost razvpitih nemških bombnikov strmoglavcev (ju-87 štuka). Že v avgustovskih napadih so bili prvič bombardirani tudi nekateri civilni deli Londona, čeprav naj bi šlo za napako. Hitler je od vsega začetka namreč izrecno prepovedoval bombardiranje mest, razen v skrajni sili, ko bi to dovolil on osebno.
A vendarle je Hitler to storil, in sicer v tretjem delu operacije od 7. septembra (do maja 1941), ko se je začelo bombardiranje Londona in civilnega prebivalstva. To obdobje poznamo kot Blitz, ko je bilo ubitih približno 43.000 britanskih civilistov, od tega okoli 15.000 v Londonu (samo decembra so ubili 12.700 ljudi). So pa tudi britanski bombniki bombardirali Berlin. Žal so bile žrtve med civilisti povsod velike.
Heroiziranje pilotov RAF
Prav z radarji, učinkovitimi taktikami in pogumom pilotov – med njimi so bili tudi prostovoljci iz Poljske, Češkoslovaške, Kanade in drugih držav – je Britaniji uspelo odbiti napade. Predvsem češki in poljski piloti so se zelo izkazali, saj so bili večinoma vojaški piloti že pred vojno, nekateri pa so imeli tudi bojne izkušnje iz Francije. Poleg tega so leteli bolj po svoje in niso kaj dosti upoštevali zastarele in neprilagodljive britanske taktike letalskega boja. Hitler je moral zaradi neuspeha v zraku odpovedati invazijo na Veliko Britanijo – to je bil prvi večji poraz nacistične Nemčije in ključna prelomnica v drugi svetovni vojni. A se s tem ni preveč obremenjeval, saj takrat britanske sile še niso bile zmožne ogroziti nemških načrtov bliskovite vojne.
Vendarle pa so Britanci svetu poslali sporočilo upanja, ko so prestali napad. Zato so lahko reorganizirali svoje sile, britansko ozemlje pa je bilo uporabljeno kot zavezniško oporišče v Evropi. Nad pogumnimi pilotkami in piloti RAF je bil 20. avgusta 1940 v javnem govoru navdušen tudi britanski premier Winston Churchill: »Še nikdar v zgodovini vojaških spopadov ni bilo tako veliko ljudi dolžnih izreči tako globoko zahvalo tako maloštevilnim.« Bitka za Britanijo je imela tudi širši družbeni učinek, saj so napadi na civilno prebivalstvo okrepili občutek skupnosti, medtem ko so se ženske začele množično vključevati v vojaške pomožne službe, proizvodnjo in zdravstvene enote. Prvi večji poraz nacistične Nemčije je bil psihološko pomemben tudi za kolonialne sile in ZDA.
Medtem je pilotkam in pilotom RAF priljubljenost le še naraščala. Postali so medijski junaki, denimo BBC jih je gostil v oddajah, v katerih so psihološko krepili zaupanje v odpor, poslušali pa so jih številni po svetu, tudi v Jugoslaviji. BBC in Imperialni vojni muzej danes hranita bogate fotografske arhive iz tega časa. Junaški narativ se je krepil tudi s filmi in literaturo. V filmu Battle of Britain (1969) režiserja Guya Hamiltona so z zgodovinsko natančnostjo upodobili bitko in za rekvizite uporabili kar prava letala iz spopadov – spitfire, hurricane, messerschmitt Bf 109. Film Darkest Hour (2017) v režiji Joeja Wrighta pa se je bolj osredotočil na politično zakulisje odločitve, da se Britanija ne preda Hitlerju, in vlogo ZDA pri vsem. Medtem ko Hurricane (2018) režiserja Davida Blaira pripoveduje zgodbo o poljskih pilotih v RAF (No. 303 Squadron). Heroiziranje pilotov RAF je spodbudila tudi postavitev številnih spomenikov, ki danes stojijo v Londonu (Westminster), Duxfordu in drugih krajih.
