Sicer ta dejavnost ni več najbolj popularna, pa vendar, en moj bivši je bil jager. Lovec. In sem v tistem času naletela na eno knjigo, mislim, da je bila Lovčeva žena, nisem pa prepričana, ker je to že lep čas nazaj. Samo spomnim se, kako je ta žena opisovala, kako je njen mož nosil domov divjad in kako je ona potem kuhala iz tega vse mogoče jedi, včasih naveličana.
Na srečo meni takrat tega ni bilo treba, ker pač ni bil moj mož in nisva živela skupaj. Sem se pa enkrat odločila, da ne bom ostala v postelji, ko bo šel na jago, ampak se bom pridružila. To so zgodnje ure, ni to tako, kot da greš v kino. Na srečo je bila vsaj opazovalnica ena od tistih, kjer imaš nekaj malega za ležati, ne takšna, kjer se samo usedeš in čakaš. To je bilo že par zvezdic, luksuz. Saj ne da bi pričakovala luksuz, samo po dobri meri dolgočasnega opazovanja, pa je res čisto vseeno, če se jaz lahko umaknem. Pogovarjati se tako ali tako nisva smela in mi je pač postalo dolgčas.
Nisem niti pričakovala zmenka, saj mi je bilo jasno, da njegove oči ne bodo tam zame. To, da se je največ ubadal s tem, da je pripravil svoje orožje, pa ne mislim »tistega«, ampak pač pravo puško … To je bilo pričakovano. Da sva v tišini tudi. Ampak potem mi je bilo pa malo odveč, ker nisem dobila čisto nobene pozornosti. In sem se sama sebi zdela trapasta, da mi ni prav. Po drugi strani, se mi pa on ni zdel fer. Če sem jaz prišla skozi vso podrast v mrazu sem gor, kaj boš pa ti sedaj zame naredil? Pa čeprav sem šla po svoji volji. Zdaj, ko gledam za nazaj, sem bila preveč sebična jaz, ne on.
Pa sem se zakopala v tisto vlažno posteljo in pokrila z rahlo zaudarjajočo odejo in poskusila zaspati. Saj mi je po dolgem času tudi uspelo, on pa je zunaj čakal, ne meneč se za to, kako sem bila jaz užaljena. Ne da bi me peljal v neko restavracijo in da bi oba lepo na toplem uživala, ne, grem z njim v gozd, on pa tega niti ne ceni. S to mislijo sem zaspala, nezadovoljna, kaj šele zadovoljena. Da ga bom lahko nekako zapeljala, sem si bila mislila, pa da se mi pridruži v tej postelji, ki to niti ni bila. Neuspešno. Če bi prišel k meni, bi bilo lahko zelo zanimivo. On pa nič!
Tudi od ulova ni bilo nič, to sem izvedela, ko me je zbudil. Nisem se zbudila dobre volje, vendar ko sem opazila, kako je kljub neuspešnemu čakanju vesel, se je tudi moja otroška užaljenost pomirila. Mi je povedal, kako je bil navdušen, da sem bila z njim. Nisem si niti mislila, da bi bil, ker je bilo meni več kot očitno, da sploh ne ve, da sem bila tam. Kako me je z veseljem poljubil, pa nisem bila v najboljši formi, pač, zmršena in neumita. Lovskemu neuspehu navkljub, sva pospravila njegovo šaro in se po lestvi ritensko odpravila domov.
Saj vem, da čakate, da povem, kaj se je zgodilo, ko sva prišla domov, ali pa da vsaj vržem neko pikantno kost. V tej dogodivščini je ni. Zakaj potem to pripovedujem? Ker se je po tej lovski peripetiji nekaj zgodilo med nama, vse je bilo bolj živo, nekako bolj pristno, odprto, razumete? Tudi med rjuhami. Zbližala sva se. Ne gre podcenjevati dobrih učinkov občasnega potrpljenja in prilagajanja. Tole ni o seksu, pa je hkrati o seksu. Razumete?
