Zdaj, pred kulturnim praznikom, si zastavimo naslednje vprašanje: kaj bi si France Prešeren mislil o slovenski kulturi danes? Provokativno vprašanje, res, in takšno, ki nas sili stopiti korak nazaj in si kulturo, dediščino in kulturno produkcijo ogledati z določene razdalje.
Brez zadržkov lahko rečemo, da smo Slovenci narod z bogato kulturno dediščino, ki se odraža v vseh vidikih našega življenja. Kulturna ustvarjalnost in ohranjanje tradicije imata osrednjo vlogo pri oblikovanju naše narodne zavesti. Slovenija se ponaša z razvejano mrežo kulturnih institucij, organizacij in združenj, ki skrbijo za bogato dogajanje tako v mestih kot na podeželju.
Prešeren bi se danes utegnil izraziti takole: »S kakšno radostjo srce moje zadrhti, ko vidim, da je jezik naš, ki so ga nekdaj malikovali le preprosti, zdaj kraljujoč v deželi. Ni več v senci tujih jezikov, ne v sramoti med učenimi, marveč v knjigah, v pesmih, v zakonih in celo v hramih modrosti. Kar sem sanjal in o čemer sem v verzih glasil, je zdaj resnica!«
Skoraj vsakdo je v sebi pesnik
Bil bi torej zadovoljen. Če si izposodimo besede Vesne Žarkovič, ki je pred časom v promocijskem gradivu z naslovom Izjemno bogata kulturna dediščina pisala o Slovencih in slovenski kulturi, dodajmo še tole: »Skoraj vsak Slovenec je v sebi pesnik, slikar, kuhar, plesalec, vinar, glasbenik, režiser, igralec, bloger ali rezbar. Iz vsega, kar ljubi, zna narediti umetnost. Poleg umetnikov različnih ročnih spretnosti in obrti, ki se že skozi stoletja prenašajo iz roda v rod, so Slovenci uspešni tudi v mnogih sodobnih umetnostih, dostopnih vsem generacijam.«
Res, od Brižinskih spomenikov, od koder sežejo korenine slovenske kulture, saj je to eden najpomembnejših dokumentov naše dediščine, je minilo že veliko časa. Naj spomnimo, da gre za najstarejše znane zapise v slovenskem jeziku, ki so nastali med letoma 972 in 1039. Ta rokopis, ki ga danes hranijo v Bavarski državni knjižnici v Nemčiji, je dokaz zgodnje pismenosti na našem ozemlju in je kasneje postal pomemben temelj za razvoj narodne identitete.
Od takrat se je marsikaj spremenilo. Slovenci smo danes narod ustvarjalcev – pesniki, slikarji, plesalci, glasbeniki, igralci in številni obrtniki bogatijo kulturni utrip naše države.
Postanek pri plesu
Ustavimo se pri plesu. Najstarejši zapisi o plesu na Slovenskem segajo v 10. stoletje. V Valvazorjevi knjigi Slava vojvodine Kranjske iz leta 1689 so upodobljeni tudi prvi plesni prizori. Ta umetnost je bila od nekdaj sestavni del veselih dogodkov. Danes je folklorna dediščina živahna predvsem po zaslugi različnih skupin, ki jo ohranjajo. Slovenska kultura se lahko pohvali še z bogatim baletnim repertoarjem, hkrati se razvijajo sodobni plesi. Takšna vrsta kulture je pri nas precej bolj dosegljiva ljudem kot marsikje drugje.
Ali pa glasba – od narodnozabavne do klasične, rocka in jazza. Danes v Sloveniji delujeta dva operna orkestra (v Ljubljani in Mariboru) ter dva simfonična orkestra (Slovenska filharmonija in Simfonični orkester RTV Slovenija), ki sodelujejo s svetovno znanimi izvajalci.
Predpostavimo, da bi si Prešeren zastavil naslednje vprašanje: »Ali slovenske pesmi še done iz src, ki plamene, ali pa so le odmevi drugih, močnejših glasov?« Odgovor bi bil, da slovenske pesmi še vedno done. Resda je njihov glas v koraku s časom in pomešan z globalnimi vplivi, toda tukaj je – živ in zdrav.
Enako o filmu
Enako bi lahko rekli za film, ki je bil seveda Prešernu docela tuj medij. Slovenski film ima prav tako presenetljivo dolgo zgodovino. Prvi dokumentarni film je že leta 1905 posnel Karol Grossmann. Zvočni celovečerni film Na svoji zemlji Franceta Štiglica je postavil temelje slovenske filmske umetnosti. V drugi polovici 20. stoletja so nastali kakovostni mladinski in dramski filmi, med drugim Kekec in Dolina miru. Danes slovensko filmsko sceno zaznamujejo režiserji, kot so Damjan Kozole, Mitja Okorn in Jan Cvitkovič. Festival Liffe medtem ostaja ključna filmska prireditev v Sloveniji, ki jih bogatijo mnogi drugi večji in manjši festivali po različnih koncih in krajih.
Prešernu je bilo kajpak bližje gledališče. Slovensko gledališče ima korenine v 16. stoletju, ko so semeniščniki prirejali prve predstave. Najstarejše ohranjeno besedilo je, pomislimo, Škofjeloški pasijon iz leta 1727. Prvo slovensko gledališko delo, Županova Micka Antona Tomaža Linharta, je bilo uprizorjeno leta 1789. Danes v Sloveniji delujejo poklicna in ljubiteljska gledališča, eksperimentalne skupine medtem prinašajo svežino v gledališko umetnost. Gledališče je prehodilo trnovo pot od baroka do modernizma.
Kje so zdaj pesniki?
Že slišimo Prešernov pristavek: »Veseli me videti, da se poezija in umetnost razraščata in da beseda slovenska odmeva čez meje domovine. Toda kje so zdaj pesniki, katerih pero se kali v bridkosti in hrepenenju, kakor se je moje? Kje so tisti, ki pišejo ne za slavo ne za zlato, temveč za nesmrtni spomin svojega naroda?«
Lahko bi ga potolažili, da sta tako poezija kot književnost živi in zdravi ter bržkone še vedno eden od temeljev naše identitete. Ko je Primož Trubar leta 1550 izdal prvi slovenski knjigi Katekizem in Abecednik, je bil to ključni trenutek za oblikovanje slovenskega jezika. Kasnejša dela našega velikega poeta in Ivana Cankarja so še vedno literarni temelji narodne zavesti. Danes pa je slovenska literatura priznana v mednarodnem prostoru – avtorji, kot sta Drago Jančar in Boris Pahor, so prevedeni v mnoge jezike.
Morda pa bi Prešeren razmišljal takole: »Pa zdi se mi, da dandanes več ne slavimo verza in knjige, kakor smo nekoč. V moji dobi so bili pesniki preroki, pevci srca in duše narodove. Danes pa – ali niso mnogi pozabili čitati pesem in v njej najti uteho in resnico?«
Tukaj bi imel prav. V Sloveniji je v zadnjem času izhajalo po približno 5500 različnih knjig na leto. Med njimi je največ strokovnih priročnikov, približno tisoč enot je slovenskega leposlovja – izide kakšnih 150 novih slovenskih romanov na leto. Žal pa raziskave kažejo, da vsak dan bere knjige samo kakšnih deset odstotkov Slovenk in Slovencev in da je približno polovica takšnih, ki v letu dni ne preberejo niti ene knjige (ki ne bi bile vezana na delo ali študij). Iz neke nedavne debate med kulturniki je ostal v spominu tale stavek: »Pri nas se v zadnjih letih manj bere in predvsem veliko manj razmišlja.«
Skrbi torej ostajajo. Sicer pa je tako tudi prav – da ostajamo budni in na preži.
Govorica na tankem ledu
Prešeren: »In nadalje me skrbi: ali ne hodi naša govorica na tankem ledu? Po dolgih stoletjih borbe je trdna in krepka, a vendar slišim, da tuj jezik sili vanjo, da mladina ne ceni več lepote materine besede, kakor bi mogla in morala. Ali se bojimo, da bi jezik naš znova potonil, kakor je nekoč?«
Dragi pesnik, nikar. Resda imajo mladi svojo govorico, da so posebno imenitni v razumevanju angleškega jezika, vendar svojega zagotovo niso pozabili – in ga tudi, to si upamo zapisati, ne bodo.
Lahko pogledamo še na druga področja. Tudi arhitektura je pomemben del dediščine, prav tako etnografska ustvarjalnost, kot so idrijska čipka, ribniška suha roba in prekmurska keramika. Pustne maske, kot je kurent s Ptujskega polja, predstavljajo edinstveno slovensko kulturno izročilo. Poslikane panjske končnice iz 18. in 19. stoletja so primer ljudske umetnosti, ki jo občudujejo po vsem svetu.
Ali muzeji, ki so nekakšni varuhi spomina. Slovenija jih ima po nekaterih ocenah več kot 60, med največje sodijo Narodni muzej, Etnografski muzej in Tehniški muzej. Posebni muzeji, kot sta Pomorski muzej Sergej Mašera v Piranu in Park vojaške zgodovine v Pivki, prav tako obiskovalcem ponujajo vpogled v zanimivo zgodovino dežele.
Del evropske krajine
Slovenska kulturna dediščina je pravzaprav zakladnica, zaradi katere se prepoznavamo kot narod in hkrati ostajamo del bogate evropske kulturne krajine. Ohranjanje in razvijanje te dediščine je ključno za prihodnje rodove.
»O, vi Slovenci, zdaj svobodni in gospodarji na svoji zemlji, ne pozabite, da ni zlata, ki bi kupilo duha naroda. Pesem, beseda, ljubezen do materinega jezika – to so vaše zakladnice, ki vam jih ne more vzeti nihče, razen lastne brezbrižnosti,« bi morda po vsem tem komentiral naš največji poet. N
