Vzorec DNK so raziskovalci pridobili iz madeža krvi na kavču, na katerem naj bi se Hitler leta 1945 ustrelil. Rezultati analize, objavljeni skoraj osem desetletij po koncu druge svetovne vojne, ponujajo nekaj odgovorov na vprašanja o fizičnih in psihičnih lastnostih nacističnega morilca.
DNK potrdili s primerjavo z živim sorodnikom
Raziskava temelji na kosu tkanine, ki ga je maja 1945 iz Hitlerjevega bunkerja prinesel ameriški častnik Roswell P. Rosengren. Pristnost Hitlerjevega DNK so raziskovalci potrdili s primerjavo DNK še živečega Hitlerjevega sorodnika.
Analiza genskega materiala je pokazala, da je imel Hitler Kallmannov sindrom, redko motnjo, ki zavira normalen spolni razvoj in zaradi katerega se genitalije ne razvijejo povsem. Ugotovitve raziskovalcev se ujemajo z zdravniškim poročilom iz leta 1923, v katerem so to že nakazali.
Genetika ne določa osebnosti
Adolf Hitler je ena najbolj osovraženih osebnosti 20. stoletja. Kot vodja nacistične Nemčije je sprožil drugo svetovno vojno in holokavst, kar je povzročilo smrt več kot 40 milijonov ljudi. A po mnenju raziskovalcev za njegovo kruto osebnost ni kriva genetika. Čeprav so zaznali določene predispozicije za asocialno vedenje, opozarjajo, da tovrstni rezultati ne pomenijo neposredne povezave med geni in njegovimi krutimi dejanji.
»Oseb s takšnimi genskimi značilnostmi ne smemo stigmatizirati. Človeško vedenje je vedno kombinacija okolja, vzgoje in družbenega konteksta,« opozarjajo raziskovalci.
Špekulacije o judovskem poreklu
Dolga leta so se pojavljale špekulacije, da je bil Hitler v resnici Jud, a so z raziskavo to ovrgli.
Možne duševne motnje
Znanstveniki so izračunali tudi tako imenovane poligenske ocene tveganja, ki nakazujejo povečano verjetnost za motnje avtističnega spektra, shizofrenijo in bipolarno motnjo. Vendar pa strokovnjaki opozarjajo, da gre zgolj za statistično oceno, ne za medicinsko diagnozo. »DNK je le en košček človeške sestavljanke. Iz genoma ne moremo razbrati zla,« poudarja profesorica Turi King.
