Ko na Dunaju umre kakšna splošno znana osebnost, zelo hitro nastopi nostalgično olepševanje in znani mrlič poskrbi za novo legendo. Nenadoma se pojavijo prijatelji in znanci, ki začnejo trositi zgodbice: »Svakov kolega hčerinega sodelavca naj bi ga pogosto srečeval v dunajskih nočeh. Dobro sta se razumela. Njegov mlajši brat ga je nekoč ujel pri uživanju kokaina v klubu U4. Igral naj bi tudi v bendu nekega sosedovega prijatelja, a ni prišel na prvo vajo.«
Ob takih pripovedih se na Dunaju pojavljajo imena, kot je Falco ali pa dunajska župana, ki nista rada preživljala večerov doma ob družini in kvizih na avstrijski televiziji. Podobno mitologizacijo je po svoji smrti leta 2004 doživela Wanda Gertrude Kuchwalek, znana kot divja Wanda. Po njeni smrti se je iz pripovedi in legend rodila skoraj nadčloveška figura, piše avstrijski Der Standard.
Wanda, pijanci in prostitutke
Wanda Kuchwalek je bila v 60. in 70. letih ena ključnih oseb dunajskega rdečega predela in prva ter hkrati edina odkrito lezbična dunajska zvodnica. Njena temačna zapuščina je desetletja pozneje navdihnila pevca Marca Fitzthuma, da je svojo skupino poimenoval Wanda, medtem ko se je opijal v starih, zakajenih beznicah, kjer ga je nekoč na zob dajala tudi Kuchwalkova. Lokali, kot je Café Kärnten v drugem dunajskem okrožju, so bili nekoč zbirališče pijancev, prostitutk in drugih izgubljenih duš dunajskega podzemlja, danes pa so jih prevzeli trendovski mladi obiskovalci.
Po dolgotrajnih raziskavah in intervjujih z redkimi še živečimi pričami, večina jih je namreč že umrla, je Clemens Marschall pri založbi Brandstätter izdal knjigo Divja Wanda, edina dunajska zvodnica. Marschall v knjigi razkriva, da so se številne »junaške zgodbe o dobrih starih časih«, ko so moški zvodniki kalibra rdeči Heinzi živeli od izkoriščanja žensk v bordelih ter na ulici ob Gürtlu in v Praterju, močno napihnile. Resničnost je bila veliko manj glamurozna. Wanda je bila sicer edina ženska med njimi, vendar je tudi ona zapravila majhno premoženje pri nezakoniti dunajski kvartopirski igri štos in v nočnem življenju.
Svoje ljubimke pošiljala na cesto
V nasprotju z rdečim Heinzijem je divja Wanda živela precej skromneje. Nikoli ni vodila bordela, kot se je govorilo, temveč je na ulico pošiljala svoje ljubimke – ženske, ki so ji bile popolnoma podrejene in ki jih je iz ljubosumja tudi pretepala. Bila je nasilna, dominantna, pogosto pijana ali zadrogirana ter v vsej tej brutalnosti povsem konkurenčna svojim moškim kolegom. Rodila se je leta 1947 kot nezaželen otrok cirkuške plesalke s kačami in ruskega vojaka. Že zgodaj so jo poslali v prevzgojne domove, kjer je bila hudo zlorabljena. Nasilje je postalo njen edini način reševanja konfliktov, še preberemo v Standardu.
Ko je pila žganje, so pele pesti, pogosto tudi jeklene palice ali noži, ki jih je nosila s seboj. Skupno je dvajsetkrat stala pred sodnikom in dvajset od svojih 57 let je preživela v zaporu, na psihiatriji ali v delovnih ustanovah, tako zaradi zvodništva kot zaradi brutalnih fizičnih napadov.
Umrla je leta 2004, osiromašena in hudo bolna. Do takrat so dunajski rdeči predel že zdavnaj prevzeli migrantski klani. Številnih lokalov, v katere je zahajala, med njimi Café Amigo, danes tam ni več. Morda je tako tudi bolje.
