Čeprav se morda zdi kot nedolžna optična igra, tovrstna iluzija v resnici razkriva temeljni refleks našega vidnega sistema. Znanstveniki so celo preučevali, kako vpliva na naše fiziološke odzive. Za kakšno iluzijo pravzaprav gre? (Mimogrede, poleg te iluzije v besedilu predstavljamo še nekatere druge, ki so prav tako zanimive.)
V svetu, kjer nam čuti nenehno pomagajo dojemati okolico, se lahko naš vid včasih izkaže za vzrok vznemirljivih prevar. Med njimi nevroznanstvenike še posebej bega iluzija razširjajoče črne luknje. Ob pogledu na preprosto statično podobo ima večina opazovalcev namreč nenavaden občutek, da jih vleče v črnino. Ta pojav, čeprav povsem vizualen, ni zgolj prevara uma, saj sproži merljivo fiziološko reakcijo.
Ko pogled usmerimo na to sliko, se pojavi občutek razširjanja, kot da bi nas posrkalo v temen tunel. V raziskavi, ki so jo izvedli nevroznanstveniki, je 86 odstotkov sodelujočih poročalo, da zaznavajo to navidezno gibanje. Razlaga temelji na tem, kako možgani interpretirajo svetlobo in okoliški prostor.
Neobstoječe gibanje
Ko se približujemo temnemu območju, denimo pri vstopu v jamo, se nam zenice nagonsko razširijo, da sprejmejo več svetlobe. Iluzija ravno to samodejno reakcijo izkoristi tako, da našemu vidnemu sistemu posreduje znake, ki namigujejo na neobstoječe gibanje. To kaže, da naše zaznavanje sveta ni zgolj preprosta reprodukcija resničnosti, temveč stalna in dinamična interpretacija, ki temelji na preteklih izkušnjah in pričakovanju.
Možgani namreč ob pogledu na sliko zaznajo nenadno spremembo svetlosti in pričakujejo prehod v temo. To povzroči razširitev zenic.
Še bolj presenetljivo pa je, da se je stopnja razširitve razlikovala od človeka do človeka. Pri tistih, ki so iluzijo doživeli bolj intenzivno, so opazili večje povečanje zenic, kar nakazuje, da so njihovi možgani za ta učinek še posebej dovzetni.
To odkritje ilustrira moč optičnih iluzij in njihovo zmožnost aktiviranja globokih refleksov živčnega sistema. S prevaro nevronov, ki so povezani z zaznavanjem svetlobe in gibanja, iluzija črne luknje poudarja neverjetno zmožnost možganov, da napovedujejo spremembe v okolju, tudi kadar teh v resnici ni.
Zaznavanje sedanjosti
Ta pojav sodi v širšo kategorijo, ki jo proučujejo nevroznanstveniki. Koncept »perceiving-the-present« (zaznavanje sedanjosti) domneva, da ne zaznavamo sveta v trenutku, ko se nekaj zgodi, pač pa se naši možgani stalno prilagajajo kratki zakasnitvi pri obdelavi čutnih informacij. Pri tej iluziji to napovedovanje ustvari vtis razširjanja, tudi če ni dejanskega gibanja.
Večina ljudi to opazi, vendar ne vsi. Raziskava, ki jo navajajo na spletišču IFLScience, je pokazala, da 14 odstotkov sodelujočih ni občutilo učinka razširjanja. Ta razlika poraja pomembno vprašanje: zakaj so nekateri bolj občutljivi kot drugi?
Znanstveniki ponujajo več možnih pojasnil. Pri določenih posameznikih bi lahko bil vidni sistem manj odziven na kontraste in iluzije gibanja, kar zmanjšuje zaznavanje tega učinka. Vlogo bi lahko igrali tudi drugi fiziološki dejavniki, denimo začetna velikost zenic ali hitrost obdelave vidnih informacij.
Poleg tega imajo lahko osebne izkušnje in pretekla izpostavljenost podobnim optičnim iluzijam pomemben vpliv. Kdor se je takšnih iluzij v preteklosti že večkrat »navadil«, lahko doživi šibkejši učinek.
Video o optičnih iluzijah (v angleškem jeziku):
