San Diego je izgubil svojo »kraljico živalskega vrta«. Gramma, velikanska želva z Galapaških otokov, je poginila pri približno 141 letih starosti. Njeno življenje je zajelo 20 predsednikov ZDA, dve svetovni vojni in dve pandemiji, obenem pa je bila skoraj stoletje priljubljena prebivalka živalskega vrta v San Diegu. Skrbniki, ki so zanjo skrbeli več desetletij, so povedali, da je bila »prijazna in plašna želva«, ki je oboževala solato in plodove kaktusa. »Tiho je zaznamovala življenja neštetih obiskovalcev in bila izjemna ambasadorka za ohranjanje plazilcev po svetu,« so zapisali v živalskem vrtu.
Mladost preživela pod skalo na Galapaških otokih
Gramma je bila priča izjemnim spremembam v družbi: v času njenega življenja so se zvrstili različni izumi, od avtomobila do računalnika, interneta in umetne inteligence. ZDA se je pridružilo dvanajst novih zveznih držav. Rojena je bila v zadnjih dneh predsedovanja Chesterja A. Arthurja, svoj 60. rojstni dan pa je dočakala sredi druge svetovne vojne.
Po podatkih strokovnjakov je Gramma prvih nekaj let po izvalitvi, 15. novembra 1884, preživela skrita pod skalo na Galapaških otokih. Le tako se je izognila plenilcem, medtem ko se je oblikoval njen oklep. Pred prihodom kitolovcev v 19. stoletju je na Galapaških otokih živelo okoli 350.000 velikanskih želv, toda krivolov je imel uničujoče posledice – tri od 15 podvrst so izumrle, preostale pa so ogrožene ali ranljive.
V 20. in 30. letih prejšnjega stoletja so se na otoke odpravili naravovarstveniki, med njimi direktor newyorškega akvarija Charles Haskins Townsend, da bi rešili vrsto pred izumrtjem. Prav med eno od Townsendovih odprav – bodisi leta 1928 ali 1931 – so ujeli tudi Grammo in jo pripeljali v Bronx. V okviru prizadevanj za ustvarjanje »zavarovalnih kolonij« je Townsend manjše število želv poslal v živalske vrtove po ZDA, med drugim osem v San Diego. Ena izmed teh je bila Gramma, ki je v ZOO prispela leta 1930. Že leta 2010 so mediji poročali o milijonski prenovi območja Reptile Mesa, s katerim bi izboljšali bivanjske razmere za plazilce. V članku Los Angeles Timesa je bila Gramma opisana kot »najustrežljivejša med samicami«, ko je šlo za razmnoževalno vedenje. Takrat so ocenili, da je bila stara od 120 do 130 let.
V 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, ko je v naravi živelo le še manj kot 6000 velikanskih želv, je bil zagnan pomemben program vzreje v ujetništvu in postal eden najuspešnejših primerov ponovne vzpostavitve vrste. Danes jih živi okoli 30.000, tretjina prav zaradi nadzorovanega razmnoževanja. Med najplodnejšimi želvami je bil Diego, prav tako prebivalec San Diega, ki je imel več kot 800 potomcev.
Živela je mirno in udobno življenje v ujetništvu
Gramma je živela mirno in udobno življenje v ujetništvu, kjer želvam ni treba skrbeti za plenilce, hrana pa je raznovrstnejša kot v naravi. »So kot konji z oklepom,« je povedal veterinar Joe Flanagan. »Jedle bi predvsem travo, a tega v trgovinah ne morete kupiti.« Zato jim ponujamo razkošen jedilnik listnate zelenjave – solato, ohrovt, blitvo, endivijo, regrat, zelje, kar je za želvo prava poslastica. Še posebno nore so na papajo.
Toda niti najboljša oskrba ne more premagati časa. V poznih letih je Gramma razvila kronične kostne težave, značilne za izjemno stare in velike živali. Ko so se te močno poslabšale, so oskrbniki sprejeli odločitev o evtanaziji. V živalskem vrtu se je Gramma zapisala kot vez med generacijami zaposlenih, obiskovalcev in naravovarstvenikov. Od črno-belih fotografij iz 30. let prejšnjega stoletja je prišla do družbenih omrežij, kjer je postala ena največjih zvezd med plazilci. »Privilegij je bil skrbeti za tako izjemno želvo,« so zapisali v živalskem vrtu v San Diegu.
Seveda se zdaj poraja vprašanje, kdo bo prevzel prestol najstarejše želve. Vse kaže, da bo ta čast pripadla galapaškemu samcu Goliathu, ki je junija letos, pri 135 letih, prvič postal oče.
