Leta 2006 se je v Latinski Ameriki v boju proti organiziranemu kriminalu in mamilom začel trend, ki se nadaljuje vse do danes. Mehiški predsednik Felipe Calderón je komaj dobro sedel na predsedniški stol, ko je v državi, kjer so že dolgo delovali vplivni in nasilni mamilarski karteli, napovedal obsežno vojaško akcijo proti preprodajalcem. Ta drzna poteza, ki je na prvi pogled obetala odločnejši spopad, je sčasoma spodbudila druge države v regiji, da so v boj pošiljale vojsko. Toda čeprav so se načrtovalci vojaškega posredovanja sprva nadejali hitre zmage nad kriminalnimi združbami, je bilo zelo hitro jasno, da vojaški pristop s seboj prinaša mnoge izzive.
Zmaga Calderóna decembra 2006 je bila po mnenju analitikov šibka – volitve so bile tesne, spremljale so jih obtožbe o nepravilnostih in množični protesti. Vendar je imel on drugačne načrte, s katerimi je želel utrditi avtoriteto in ustvariti podobo močnega vodje: v boj proti mamilarskim kartelom je poslal mehiško vojsko. Odločitev je bila prelomen trenutek, saj so se do tedaj zoper njih bojevale predvsem redne policijske sile.
Prva ofenziva
Prvi korak je bila ofenziva v zvezni državi Michoacan, strateško pomembni pokrajini z dolgim pasom obale Tihega oceana, kjer so karteli že leta brez ovir pretovarjali mamila in tihotapili orožje. Calderón je v regijo poslal tanke in na tisoče vojakov, zasegli so velike količine orožja, drog in denarja. Na začetku se je zdelo, da ima Mehika končno ustrezno orodje za obračun s temačnimi strukturami nezakonitega trga kokaina, metamfetaminov in marihuane.
Toda v resnici je bilo vse prej kot preprosto. Po aretaciji enega od pomembnih vodij kartela so se kot gobe po dežju pojavili trije nasledniki, ki so hoteli zavzeti njegov položaj. Vojaki, ki naj bi bili v teoriji manj dojemljivi za podkupnine kot policisti, so se kmalu zapletli v korupcijske škandale ali postali tarča maščevanj. Vojska ni bila pripravljena na izjemno kompleksen svet tihotapskih mrež, infiltracij in lokalne politično-ekonomske dinamike.
Kmalu so poročali o kršitvah človekovih pravic, medtem ko so največje kartelske združbe odgovorile z nadvse krutimi napadi. Val nasilja je zajel tudi urbana središča: Ciudad Juárez na severni meji z Združenimi državami Amerike in Tijuana ob Tihem oceanu sta bila med najbolj prizadetimi kraji.
V tej »vojni proti mamilom«, kot so akcijo poimenovali mediji, je bilo iz dneva v dan več poročil o odrezanih glavah, obešencih pod mostovi, množičnih grobiščih in ustrahovanju novinarjev. Karteli so sistematično uničevali tekmece, izdajalce v lastnih vrstah ali tiste člane varnostnih sil, za katere so sumili, da sodelujejo s konkurenco. Sodobna tehnologija jim je pomagala, da so se še bolj razvejeno povezovali s skupinami na drugi strani ameriške meje in drugimi kriminalnimi združbami po svetu.
Toda nič ni tako šokiralo kot dogajanje, povezano s predsednikovim sodelavcem – Genarom Garcío Luno, enim najpomembnejših arhitektov te brezkompromisne ofenzive. Leta kasneje so ga v ZDA namreč aretirali in obsodili zaradi povezav z zloglasnim mehiškim mamilarskim kraljem Joaquínom »El Chapom« Guzmánom. Očitki so segali od prejemanja podkupnin do aktivnega sodelovanja pri tihotapljenju.
Na tisoče življenj
Po nekaterih podatkih je Mehika v tej vojni izgubila več kot 450.000 življenj, okrog 70.000 ljudi pa uradno velja za pogrešane. Razsežnost nasilja se je vtisnila v zavest vsega sveta. Smrtne žrtve niso bili zgolj preprodajalci, temveč tudi preprosti civilisti, novinarji, aktivisti in politiki. Namesto hitre rešitve se je tako v desetletju in pol razvila neusmiljena spirala nasilja, ki je pretresla tudi mednarodno skupnost.
Calderónova poteza je v Latinski Ameriki kmalu dobila posnemovalce. Kolumbija, Honduras, Salvador, Gvatemala in druge države so se, vsaka na svoj način, zgledovale po uporabi vojske, čeprav so se skoraj povsod soočale z enakimi sistemskimi težavami: globoko zakoreninjena korupcija, prisotnost močnih kartelov, mreže tihotapcev in politični pritiski, povezani z geopolitiko.
Kolumbija je bila še pred Mehiko paradni konj mednarodnega boja proti mamilom. V devetdesetih letih je slovela kot največja proizvajalka kokaina na svetu, s slovitima karteloma iz Medellína in Calija na čelu. Tam se je bolj omejeno vojaško posredovanje začelo že pred letom 2006, predvsem v obliki tako imenovanega »načrta Kolumbija« (Plan Colombia), ki ga je deloma financiral Washington. Združene države so bile namreč močno zainteresirane za zaustavitev toka kokaina, pa tudi za omejitev vpliva levičarskih uporniških gibanj, kakršno je bilo FARC (Revolucionarne oborožene sile Kolumbije). Ta gibanja so namreč del sredstev za svoje dejavnosti črpala prav iz trgovine z mamili.
Načrt je sistematično uvajal vojaške prijeme: letala so iz zraka škropila plantaže koke s kemičnimi sredstvi, v džungli so vojaške enote napadale skrite laboratorije za predelavo kokaina. Toda izkazalo se je, da je obsežna mobilizacija vojske slabo nadzorovana in pogosto prežeta s korupcijo. Višje častnike so zalotili pri sodelovanju s paravojaškimi skupinami ali pa so se hvalili z lažnimi primeri, ko so nedolžne civiliste prikazovali kot ubite gverilce.
V naslednjih letih je Kolumbija dosegla nekaj uspehov v boju proti največjim kartelom, toda to je hkrati pomenilo, da so se narkokarteli preselili v sosednje države. Po načelu spodrivanja se je kriminal razpršil na območja, kjer varnostne sile niso bile tako močno prisotne. Tako so nastajala nova območja brezvladja ali pa so se nasprotni karteli povezovali z drugimi skupinami organiziranega kriminala.
Obsojeni predsednik
Poglejmo naprej: v Hondurasu se je leta 2014 na oblasti utrdil nov predsednik, Juan Orlando Hernández, ki je zavezništvo z ZDA krepil prav z bojem proti kriminalu in organiziranim skupinam. Posnemal je Calderónov recept: vojsko je množično poslal na ulice in v podeželske predele. Na površju je kazalo, da se je trgovina z mamili zmanjšala, vsaj če gre verjeti uradnim statistikam, ki so jih ponosno povzemale tamkajšnje oblasti in tudi nekateri mednarodni opazovalci. Donald Trump, takratni predsednik ZDA (to je bil mandat med letoma 2017 in 2021), je Honduras večkrat javno pohvalil za »odlične« rezultate.
Toda kritiki so poročali o samovoljnem zapiranju ljudi, ki naj bi bili povezani s preprodajalci, a je nemalokrat šlo le za politične nasprotnike ali reveže – brez možnosti pravične obrambe. Poročila nevladnih organizacij in pričanja domačinov so razkrivala še več: skrivnostna izginotja, mučenje in sistematično korupcijo.
Streznitev je prišla, ko so v ZDA tega istega honduraškega predsednika obtožili sodelovanja z mamilarskimi karteli, kar je bilo popolno nasprotje njegove »vojaške kampanje proti drogam«.
Primer je ponovno pokazal, da vojna proti mamilom pogosto služi kot krinka za prikrivanje skrivnih dogovorov s preprodajalci in pridobivanje političnih točk. Nekdanji predsednik je bil obsojen na 45 let zapora in tako se je končalo njegovo obdobje »vzornega učenca« v ameriških očeh.
In še bi lahko naštevali.
Okrepljena trgovina
Kljub vojaškim akcijam, ki so med letoma 2006 in 2024 zajele dobršen del Latinske Amerike, se trgovina z mamili ni zmanjšala v pričakovanem obsegu. Po mnenju številnih analitikov se je pravzaprav okrepila, saj so karteli postali še bolj premeteni in globalno povezani. Za vsakim razbitim klanom sta se pojavila dva nova, vojaški prijemi pa so v posameznih skupnostih sprožili nov val nasilja ali okrepili odpor državljanov, ki so se soočali z žrtvami »kolateralne škode«.
Karteli niso le nadaljevali izvažanje kokaina in metamfetamina, temveč so se v številnih okoljih razširili tudi na druga kriminalna področja: tihotapljenje ljudi, nezakonito izkoriščanje naravnih virov, izsiljevanje in trgovino z orožjem. Pojem »organizirani kriminal« se je razvil onkraj tradicionalnih mamilarskih zgodb: v roke teh združb so prehajale nove poti in nove oblike tihotapljenja, pri čemer jim je na pomoč pogosto priskočila digitalna tehnologija: kriptovalute, družbena omrežja, šifrirana komunikacija.
Dobro je vedeti tudi to, da so bile Združene države, odkar je Richard Nixon leta 1971 razglasil »vojno proti drogam«, intenzivno vpletene v to problematiko po vsem ameriškem kontinentu. Vzvodi ameriške politike so se odražali predvsem v financiranju vlad, zagotavljanju vojaške opreme in usposabljanju posebnih enot. Omenjeni »načrt Kolumbija« je bil zgled tovrstne prakse, ki so jo pozneje do neke mere prevzele tudi mehiške oblasti, ko so s podporo ZDA izvajale obsežne racije in lovile vodje kartelov.
Vendar se je vsakič znova pokazalo, da je ameriški interes večplasten. Po eni strani gre za iskreno zaskrbljenost zaradi ogromnega uvoza kokaina, heroina, metamfetaminov in fentanila na trg ZDA, kjer je povpraševanje po teh substancah zelo veliko. Po drugi strani pa se ameriške intervencije pogosto izkažejo tudi za priložnost za krepitev političnega in vojaškega vpliva v regiji, kjer se borijo za prevlado z drugimi globalnimi akterji.
Alternativne rešitve
Nekateri zagovorniki alternativnih rešitev trdijo, da bi morale vlade in organizacije več vlagati v preventivo, zdravljenje odvisnosti, ekonomski razvoj revnih območij in mednarodno sodelovanje pri sledenju finančnim tokovom kartelov. Opozarjajo na to, da je glavni vir moči kriminalnih združb ogromna dobičkonosnost prometa z mamili, kar je neposredno povezano z globalnim povpraševanjem in prepovedjo, ki dviguje cene na črnem trgu. Kritizirajo prepričanje, da je z vojsko mogoče uničiti združbe, ki so zrasle na socialni neenakosti in korupciji.
Kakorkoli obrnemo, vidimo, da so droge, boj proti tihotapskim mrežam in marsikaj, kar je povezano z organiziranim kriminalom, zaznamovali prvo četrtino 21. stoletja. Bržkone pa ga bodo tudi v prihodnosti.
