Ermitaž v Sankt Peterburgu je eden največjih in najstarejših muzejev na svetu. Hrani več kot tri milijone umetniških predmetov, med njimi so dela velikih evropskih mojstrov, kot so Rembrandt, Rubens, Tizian in Rafael, ter obsega več stavb, med katerimi je najbolj znamenit Zimski dvorec. Muzej ima poleg umetnin tudi dolgo tradicijo, povezano z mačkami. Te živali so namreč že od srede 18. stoletja, ko so ga zgradili, pomembne sokreatorke muzejskega življenja.

Ko so kakšnih 100 let po izgradnji muzeja, natanko na ta dan leta 1852, muzej prvič odprli za javnost in prvič odprli tudi Novi Ermitaž, eno od stavb v muzejskem kompleksu, ki so jo zasnovali prav za javno dostopne razstave, je bil to pomemben dogodek v kulturni zgodovini Rusije in sveta, pa tudi v kulturni dediščini ermitaških mačk. S tem so namreč dobile v nadzor še večji »delovni« prostor. Ermitaž se sicer razprostira na več kot 233.000 kvadratnih metrih površine. Večji od njega je le washingtonski Smithsonian Institution, ki leži na več kot 1,5 milijona kvadratnih metrov površine in hrani 155 milijonov umetniških predmetov.

Del muzejske identitete

V Ermitažu je trenutno približno 100 mačk, so zaščitene in ni dovoljeno – tako kot velja za umetnine – da se jih obiskovalci dotikajo. Ker so kastrirane in sterilizirane, so bolj umirjene in manj teritorialne, kar omogoča njihovo lažje sobivanje. Vsakega 27. maja v muzeju praznujejo dan ermitaških mačk, od leta 2011 prirejajo tudi Mačji festival. V tem času pripravijo različne dogodke, od tekmovanja v slikanju mačk do »lova na miši« za otroke.

Ermitaške mačke so danes del muzejske identitete, obravnavajo jih kot del osebja, uživajo posebno varstvo ravnatelja muzeja in so seveda velika turistična atrakcija. Imajo svojo predstavnico za tisk, lastno pralnico in celo svoj profil na instagramu. Živijo v kleti muzeja, občasno se sprehajajo tudi po dvorišču. Včasih so se lahko sprehajale po galerijah, vendar jim danes tega ne dovolijo več. Zanje sicer skrbijo prostovoljci, osebje in lokalni veterinar, vzdržujejo pa jih izključno z donacijami. Leta 2020 jim je denimo neznan francoski bogataš in filantrop zapustil del svojega premoženja, ki so ga potem porabili za obnovo kletnega prostora, v katerem živijo mačke, kot je pozneje zagotovil direktor muzeja Mihail Pjotrovski.

V muzeju obstaja tudi velika knjiga, v kateri je navedena vsaka mačka, ki tam živi, skupaj z izbranim bivalnim prostorom, delovnim prostorom, prehranskimi preferencami, v bližini muzeja je seveda tudi mačje pokopališče.

Začelo se je s cesarico Elizabeto

Ermitaž je v 18. stoletju dal zgraditi Peter Veliki, ustanovitelj Sankt Peterburga, prvo mačjo gardo pa je leta 1745 v muzej pripeljala njegova živahna hči, carica Elizabeta Petrovna​. Ukazala je, da se v Zimski dvorec pripeljejo »najboljše in največje mačke« iz Kazana, da bi umetniške zbirke in dragocene predmete zaščitile pred glodalci. Tudi v 19. stoletju, ko je

Katarina Velika, potomka francoskih enciklopedistov in prava naslednica doktrine Petra Velikega, v Ermitažu vzpostavila stalno zbirko umetnosti in jo odprla za javnost, so mačke ostale nepogrešljive pri varovanju muzejskih eksponatov. Pasma kazanskih mačk morda ne obstaja več, ve pa se, da je Katarina Velika dajala prednost ruskim »modrim« mačkam, ki so se lahko sprehajale v palači, medtem ko je navadne »mogije« poslala na »delo« v kleti.

Ko je Ermitaž pod Katarino Veliko postal javni muzej, so tudi druge zasebne zbirke ruskih carjev postale kulturna institucija, dostopna za širšo javnost. V ta namen so zgradili Novi Ermitaž, zasnoval ga je nemški arhitekt Leo von Klenze, ki je bil znan po klasični arhitekturi. Pred vhodom so postavili znamenite Atlante, ogromne kipe, ki simbolizirajo moč in veličino. Ruska cesarska družina je želela svoje dragocene zbirke deliti z javnostjo, ker je to odražalo duh razsvetljenstva in kulturnega napredka. Ta korak je bil tudi del širšega evropskega gibanja v 19. stoletju, ko so številni veliki muzeji, med njimi tudi Louvre v Parizu, postajali javne institucije.

Mačke so bile v muzeju prisotne ves čas, razen med drugo svetovno vojno, ko so vse pomrle oziroma izginile. Predvidevajo, da so kakšno tudi pojedli, kajti v triletnem obleganju Leningrada, kot se je mesto takrat imenovalo, je prebivalce pestila huda lakota. A so jih po vojni zelo kmalu nadomestili z novo skupino mačk, saj se je v mestu povečala populacija podgan.

Specifike ermitaških mačk

Ermitaške mačke niso specifične pasme, večinoma gre za mešanke, zato imajo najrazličnejše barve in dolžine dlak. Niso torej pasemske, so pa vse po vrsti skrbno pregledane in cepljene, zdrave ter primerne za »delo« pri varovanju muzeja. Od leta 2007 sprejemajo tudi mačke, ki potrebujejo dom. Zaposleni zagotavljajo, da se jih hrani s kakovostno hrano, ki je tako suha kot mokra, ves čas jim je na voljo sveža voda, kletni prostori, kjer prebivajo, so urejeni in čisti. Številni domačini prostovoljci tako ali drugače skrbijo za njihovo dobro počutje, muzej je tudi ves čas v navezavi z lokalnimi organizacijami za zaščito živali. In ko mačke ne morejo več živeti v muzeju, recimo zaradi starosti ali zdravstvenih težav, so posvojene v ljubeče domove.

Kot je bilo že navedeno, se obiskovalcem Ermitaža mačk ni dovoljeno dotikati, lahko jih le opazujejo in uživajo v njihovi prisotnosti, z njimi se lahko srečujejo tudi virtualno prek dogodkov in promocij. Razlogi za to so logični: mačke morajo imeti mirno in varno okolje, saj jim stik z velikim številom ljudi lahko povzroči stres. Dotikanje se odsvetuje tudi zaradi vsesplošne higiene, predvsem pa so mačke v muzeju zato, da nemoteno opravljajo svoje delo, to je lovljenje miši.

Ermitaž je danes – skupaj s svojim prestižnim mačjim krdelom – globalno priznana ustanova, ki združuje umetnost, zgodovino in kulturo ter ohranja svoje poslanstvo, ki ga je začela Katarina Velika: da poskrbi za neprecenljive zaklade človeške civilizacije. Vprašamo pa se lahko, ali tudi ermitaške mačke svoje delo še opravljajo tako kot so ga nekoč, ko še ni bilo slastnih priboljškov, v katerih uživajo danes.