Kdor je že imel priložnost obiskati Neapelj, se bo verjetno strinjal: izredno težko, verjetno pa kar nemogoče bi bilo kjer koli na svetu poiskati kraj, v katerem bi kakšen športnik predstavljal to, kar za živelj prestolnice Kampanje predstavlja argentinski nogometni zvezdnik Diego Maradona. Njegovi dresi se, še tudi skoraj 35 let za tem, ko je za Napoli odigral zadnjo tekmo, prodajajo za vsakim vogalom, enako velja za vse možne vrste spominkov, njegovi velikanski portreti krasijo številne fasade, po njem so poimenovali stadion …

Primerjave so nehvaležne, a vendar niti njegov rojak Lionel Messi, pa čeprav je denimo z Barcelono osvojil nekajkrat več lovorik, niti približno v Kataloniji ne pomeni enako kot Maradona na jugu Italije. Če dobro pomislimo, bi vse skupaj lahko celo razširili čez meje športnih voda in zapisali, da nihče, noben človek iz katere koli sfere nima nikjer na svetu takšne vloge, kot jo ima Maradona v Neaplju. Ne Elvis Presley v Memphisu, ne Michael Jordan v Chicagu, tudi Beatli v Liverpoolu ne.

Nenavadna novica

No, na Maradono in tudi Neapelj se nismo spomnili po naključju. Ravno pred dnevi je namreč od tam prišla nenavadna novica. Zanjo so poskrbeli tamkajšnji lokalni prodajalci spominkov, ki so v znak protesta zaradi zaplembe njihovega blaga prekrili najslavnejšo stensko poslikavo s podobo Maradone, ki jo je leta 1990, ko je Napoli na krilih Argentinca osvojil drugi naslov italijanskega prvaka, ustvaril lokalni umetnik Mauro Filardi. Ulica in mali trg pod podobo Maradone sta v zadnjem času postala pravo odprto svetišče, še posebno po njegovi smrti leta 2020, ko se je začelo tam nabirati ogromno šalov, pisem in sveč, ki so jih pustili občudovalci z vsega sveta. Na trgu so tako lokalni prebivalci postavili tudi številne stojnice in kioske, a ti nimajo obratovalnih dovoljenj, po sporu s policijo pa so se odzvali tako, da so omenjeno poslikavo za več ur prekrili z rjuho.

Ena od odlik Maradone, ki jo izpostavljajo mnogi, je tudi, da se nad soigralci ni nikdar pritoževal, kar za mnoge, predvsem novodobne zvezdnike podobnega kova danes težko trdimo.

Jesenski čas sovpada z dvema pomembnima obletnicama, povezanima z Maradono. Prihodnji teden bi namreč praznoval 65. rojstni dan, ob tem bo čez slab mesec minilo tudi že pet let od njegove prezgodnje smrti. A da ne bi znova pisali o vseh njegovih športnih dosežkih, pa tudi temni plati, ki mu je načela zdravje, se v tem času raje posvetimo temu, kako globok pečat je Argentinec pustil na svojih soigralcih in tekmecih. Ne glede na to, koliko jih je spravljal ob živce s svojimi vragolijami, namreč ne boste našli nikogar, ki bi o njem povedal kaj slabega. Pa pri tem mislimo izključno na človeške lastnosti, o nogometnih tako ali tako nima smisla izgubljati besed …

Vsi ali nihče

Da o številnih z lepimi, izbranimi besedami po smrti govorijo vsi, je sicer bolj ali manj pričakovano. Kar priča o priljubljenosti in po svoje tudi veličini Diega Maradone, pa je, da so imeli o njem najboljše mnenje praktično vsi že za časa njegove kariere. »Bil je preprost, skromen, vseskozi pozitiven. Soigralec, kakršnega si lahko samo želiš,« je o njem denimo govoril reprezentančni kolega Nestor Clausen. »Bil je večji od vseh, a vseeno eden od nas. Najlepši primer: kljub značaju, ki ga imajo le največji, in nerealnim sposobnostim, kar zadeva nogometne veščine, je bil eden najbolj komunikativnih – z vsakim se je lahko pogovarjal o čemer koli. Ob tem je bil zelo neposreden, človek brez filtra, kot rečemo temu. A nikoli in nikdar ni na nikogar gledal zviška ali se imel za večvrednega,« je dodal Julio Olarticoechea.

Fotografija iz leta 1986, ko je z Argentino osvojil naslov svetovnega prvaka, je ena najslavnejših športnih vseh časov. / Foto: Ap

Fotografija iz leta 1986, ko je z Argentino osvojil naslov svetovnega prvaka, je ena najslavnejših športnih vseh časov. / Foto: AP

Da je ekipo dejansko vselej postavljal na prvo mesto, priča cel kup primerov. Ko je leta 1981 igral za Boco Juniors in so z moštvom padli v serijo slabih rezultatov, jih je denimo na treningu »obiskala« zloglasna navijaška skupina, da bi se z igralci »pogovorila«, pri čemer so takrat 20-letnemu Maradoni dejali, da je sam zaradi dobrih iger debate »oproščen«. A se je mladenič silakom postavil po robu in jim zabrusil, naj nemudoma odidejo, sicer ne bo igral na naslednji tekmi. »Vedno se je boril za vso ekipo,« se še spominja Olarticoechea, ki je razkril še eno pozitivno lastnost Maradone. »Bil je izjemno darežljiv. Kar tako, iz ljubega miru, nam je nekoč poklonil ure v vrednosti 15.000 dolarjev. Pred svetovnim prvenstvom v Italiji leta 1990 mu je proizvajalec pijač ponudil sponzorsko pogodbo, ki bi mu navrgla ogromno denarja, a je postavil pogoj, da se ta podpiše z vso ekipo. Želel je, da bi imeli vsi kaj od tega. Ker podjetje tega ni sprejelo, pogodbe pač ni podpisal.«

Zamaskiran v gorilo

Ena od odlik Maradone, ki jo izpostavljajo mnogi, je tudi, da se nad soigralci ni nikdar pritoževal, kar za mnoge, predvsem novodobne zvezdnike podobnega kova danes težko trdimo. »Nikdar ni povzdignil glasu nad nami. Dobro je razumel, da lahko naredimo napako, da nimamo tako izjemnih sposobnosti, kot jih je imel sam. Nikoli ni nikogar podcenjeval ali mu izkazoval nespoštovanja,« je povedal Hector Enrique, ki se spominja veliko anekdot z Maradono v glavni vlogi.

»Ko sem se v bazi naše reprezentance v času svetovnega prvenstva 1986 nekoč sprehajal in razmišljal o tekmi, je predme nenadoma skočil zamaskiran moški. V življenju še nisem bil tako prestrašen, a v naslednjem trenutku je moški snel masko gorile in bruhnil v smeh. Bil je seveda Diego in šlo je za eno njegovih številnih šal. In kot takega se ga spominjam – kot zabavljača, ki je poleg vsega drugega v moštvu skrbel tudi za smeh,« je poudaril Enrique, ki je tudi sam eden zadnjih, ki bi mu lahko očitali pomanjkanje smisla za humor.

Gre namreč za nogometaša, ki je na četrtfinalni tekmi svetovnega prvenstva leta 1986 proti Angliji zadnji podal žogo Maradoni še na svoji polovici, preden je ta z njo v naslednjih desetih sekundah uprizoril najslavnejši slalom v nogometni zgodovini in zabil tako imenovani gol stoletja. »Moja podaja je bila tako dobra, da je bilo Maradoni težje zgrešiti kot zadeti,« se je takrat po tekmi pošalil Enrique, ki je morda še najbolj slikovito opisal, kako se je počutil, ko je igral z Maradono. »Biti na igrišču z njim v ekipi je bilo podobno, kot da si na večerji s svojo družino in se ti pri njej nenadoma pridruži Jezus. Prav tak je bil občutek imeti Maradono za soigralca. Umrl bom srečen, ker sem igral z Maradono.«

Jasno, o vtisih o Maradoni bi bilo mogoče izdati celo knjigo, zbrane anekdote so le nekatere izmed najzanimivejših. In dokazujejo, zakaj ga imajo mnogi, predvsem v domači Argentini, kar še vedno dokazujejo številne ankete, tudi po prihodu nespornega genija Lionela Messija in tudi po »njegovem« naslovu svetovnega prvaka z reprezentanco, za največjega vseh časov.

Priporočamo