Muzej Prado (Museo del Prado), ki so ga uradno odprli na današnji dan leta 1819 v Madridu, je najpomembnejši muzej v Španiji, eden od petih ključnih v svetu na področju klasične umetnosti in hkrati sodi med tri najpomembnejše muzeje v Evropi. Če francoski Louvre predstavlja univerzalnost umetnosti od antike do modernizma in muzej umetnosti v Firencah Uffizi rojstvo umetnosti kot človeškega ideala, potem Prado uteleša umetnost kot izraz narodne duše in zgodovinskega spomina. Ali kot rečejo sami: Prado je muzej vseh Špancev in vseh kultur.
Moč madridske zbirke je v kakovosti, čeravno tudi v količini: hrani namreč več kot osem tisoč slik, tisoč kipov, skoraj pet tisoč grafik in več kot osem tisoč risb ter druga umetniška dela in zgodovinske dokumente. Gre za dela, nastala od 12. do 19. stoletja, v glavnem v Španiji pa tudi drugje. Zbirka temelji na nekdanji španski kraljevi zbirki, gre tudi za najbolj enotno zbirko španske umetnosti, ki premore hkrati eno najboljših svetovnih zbirk evropske umetnosti. Posebna je še v tem, da združuje politična in umetniška protislovja Španije: monarhijo in revolucijo, vero in razsvetljenstvo, melanholijo in mističnost Francisca de Goye ter veličino in psihološko globino Diega Velázqueza.
Odpiranje kraljevih zbirk javnosti
Prado je ena redkih evropskih institucij, ki je preživela absolutizem, republiko, diktaturo in demokracijo. Pobuda za muzej je prišla v času razsvetljenstva konec 18. in v začetku 19. stoletja, ko so evropski monarhi začeli širši javnosti odpirati svoje zbirke, podobno kot Louvre po francoski revoluciji. Stavbo, v kateri danes domuje muzej, je po naročilu kralja Karla III., ki se je zgledoval po Parižanih, zasnoval Juan de Villanueva že leta 1785, prvotno kot Naravoslovno-zgodovinski kabinet. Idejo je naprej razvijal kraljev vnuk Karel IV., dokončno pa se je realizirala pod kraljem Ferdinandom VII. Ključna je bila pravzaprav njegova soproga kraljica Maríe Isabel de Braganza, po rodu portugalska princesa, ki je bila ljubiteljica umetnosti. Imenujejo jo tudi mati Prada. Nagovorila je soproga, da se kraljevske umetniške zbirke odprejo na ogled javnosti. Muzej se je najprej imenoval Kraljevi muzej slik in kipov, nato Narodni muzej slikarstva in kiparstva ter nazadnje Prado.
Muzej je bil najprej namenjen poudarjanju veličine španske umetnosti, v 19. stoletju pa se je zbirka hitro širila še z drugimi deli, zlasti iz samostanov, razpuščenih po napoleonskih vojnah in liberalnih reformah. Velázquez je bil denimo zaslužen za pridobitev imenitne zbirke italijanskih mojstrov, ki je zdaj največja zunaj Italije. Tudi v 20. stoletju se je zbirka širila, Prado pa se je povezal tudi z bližnjima muzejema, muzejem Reina Sofía (za moderno umetnost, kjer hranijo znamenito Picassovo Guernico) in Thyssen-Bornemisza (zasebna zbirka), ki ravno tako hranita del Pradove zbirke, in danes skupaj tvorijo »zlati umetnostni trikotnik Madrida«.
Umetniška veličina zbirke
Na dan odprtja so v muzeju razstavili okoli 311 slik. Šlo je za umetnike, ki so ustvarjali za španske monarhe, to pa so bili že omenjena Velázquez in Goya, El Greco, Bartolomé Esteban Murillo, Francisco de Zurbarán. V tem času je muzej že hranil 1510 umetnin iz različnih kraljevih rezidenc, vključno z deli iz drugih šol. Izjemno pomembna kraljeva zbirka, ki še danes tvori jedro, je začela nastajati v 16. stoletju, v času Karla V., in se je gradila z naslednjimi habsburškimi in bourbonskimi monarhi. Iz te zbirke so denimo umetnine Las Meninas Velázqueza, Snemanje s križa Rogierja van der Weydna, Vrt zemeljskih naslad Hieronymusa Boscha, Vitez z roko na prsih El Greca, Smrt Marije Andree Mantegne, Sveta družina, znana kot La Perla, umetnika Rafaela, Karel V. v Mülhbergu Tiziana, Kristusa umiva noge učencem Tintoretta, Dürerjev avtoportret, Tri gracije Petra Paula Rubensa in Družina Karla IV., ki jo je naslikal Goya.
Od ustanovitve je bilo v zbirko dodanih še več kot 2300 slik, številni kipi, grafike, risbe – kot zapuščine, donacije in nakupi. Izjemno zbirko medalj je recimo muzeju prepustil Pablo Bosch, risbe in predmete dekorativne umetnosti Pedro Fernández Durán, kot tudi Weydnovo mojstrovino Devica in otrok. Ramón de Errazu je zapustil slike iz 19. stoletja, posebno pomembna donacija pa je bila iz leta 1881, šlo je za darilo barona Emila d'Erlangerja Goyevih Črnih slik. Nekaj del so z nakupom pridobili tudi v zadnjih letih, med drugimi dve deli El Greca, Bajka in Beg iz Egipta, pridobljeni v letih 1993 in 2001, Goyevo Grofico Chinchón, ki je bila kupljena leta 2000, ter Velazquezov portret Papež Barber, pridobljen v letu 2003.
Od nacionalnega ponosa do digitalizacije
Prado je že v 19. stoletju postal simbol španske identitete, Goya in Velázquez pa nacionalni ikoni. 20. stoletje je bilo za muzej precej burno, saj je moral preživeti vojne in režime. Med špansko državljansko vojno (1936–1939) so zbirko morali evakuirati v Valencio in nato Ženevo, šele po 2. svetovni vojni so jo lahko pripeljali nazaj v Madrid. Tudi Francov režim (1939–1975) si je muzej prilastil za svojo propagando, po njegovi smrti in vzpostavitvi demokracije pa se je Prado preoblikoval v moderno avtonomno javno institucijo.
V sodobnem času je se Prado tudi digitaliziral: na ogled so virtualne razstave, na voljo so odprti arhivi, spodbuja se sodelovanja z univerzami. Muzej je leta 2009 izbral 14 svojih najpomembnejših slik, ki jih je zdaj mogoče najti na google earth in google maps v izjemno visoki ločljivosti s 14.000 milijoni slikovnih pik. Sposobnost povečanja podob omogoča bližnje poglede na barve in fine podrobnosti teksture slik.
Lani je muzej dosegel nov rekord števila obiskovalcev, našteli so jih 3,457.057, okrog šestdeset odstotkov iz tujine. Financirajo se iz več virov – iz državnega proračuna jim namenijo okrog 50 milijonov evrov na leto, še 60 milijonov pridobijo na trgu sami, približno dve tretjini iz vstopnic. Muzej pa se ves čas ponaša tudi z donacijami, med drugim je prejel dediščino v višini nekaj milijonov evrov, ki jih bo mogoče uporabiti za nakupe novih umetnin oziroma razvoj muzeja. Razstavni prostori se raztezajo na 16.000 kvadratnih metrih. Prado je tudi raziskovalni center za umetnostno zgodovino.
