»Bilo je zelo podobno umoru Johna Lennona,« je napad na britansko-indijskega pisatelja Salmana Rushdieja primerjal njegov literarni agent Andrew Wylie. Ker je nekdanji iranski voditelj ajatola Homeini zaradi romana Satanski stihi leta 1989 zanj izrekel fatvo, torej smrtno obsodbo, se je nevarnosti za kak podoben napad zavedal že več kot 30 let. A se pred njim vendarle ni mogel ubraniti. »Kar od nekod je pritekel, na tak naključen napad se je nemogoče pripraviti,« je o podobnostih atentatov na velikana umetnosti – pri Rushdieju je na srečo ostalo le pri poskusu – spregovoril Wylie. O umoru bivšega člana legendarne zasedbe Beatles smo pisali prejšnji teden. Glasbenika je decembra 1980 pred njegovim stanovanjem v osrčju Manhattna ustrelil neuravnovešeni Mark David Chapman, ki je še danes v zaporu.
Pol minute »intimnosti«
Dvainštirideset let kasneje in kakšnih 600 kilometrov proti severozahodu je na literarnem dogodku v amfiteatru v kraju Chautauqua v zvezni državi New York skorajda enaka usoda doletela pisatelja Salmana Rushdieja. Avgusta predlani je na oder skočil 24-letni Hadi Matar iz New Jerseyja. Trikrat ga je zabodel v vrat, še petnajstkrat pa ga ranil po drugih delih telesa – očesu, trebuhu, stegnu, prsnem košu. Na prizorišču je nastala panika, kraj so preplavili policisti in reševalci, še prej so Rushdieju na pomoč priskočili poslušalci iz občinstva. Ti so tudi prijeli napadalca in ga odpeljali, pisatelja pa so s helikopterjem prepeljali v lokalno bolnišnico, kjer ga je ekipa kirurgov operirala osem ur. V bolnišnici je ostal nekaj tednov, sledila je rehabilitacija. Na srečo je preživel, a bo posledice čutil do konca življenja. Oslepel je na eno oko, več prstov na eni roki ne čuti več in je tako ne more uporabljati, ima težave z branjem in pisanjem. »Podobnega primera javnega nasilnega napada na književnika na ameriških tleh ne poznamo,« je v izjavi po incidentu sporočila izvršna direktorica ameriškega PEN Suzanne Nossel. Matar je poškodoval tudi izpraševalca Henryja Reesa, ki je bil prav tako na odru.
»Eden od kirurgov, ki mi je rešil življenje, mi je dejal, da sem imel najprej veliko smolo, potem pa veliko srečo,« je pisatelj nadaljeval. Ni mu bilo jasno, kateri del krvavega napada naj bi bil po njegovem 'sreča'. »Veste, srečo sem imel, da me je napadel nekdo, ki ni imel pojma, kako nekoga ubiti z nožem,« je povedal v pogovoru z Andersonom Cooperjem. »Če bi me ranil kje drugje, bi se moja zgodba končala. Očitno ima telo neverjetno sposobnost zdravljenja.« V intervjuju za revijo New Yorker se je pošalil, da je bil tudi že bolje, a glede na to, kaj se je zgodilo, se sploh ne počuti slabo. Grozljivo izkušnjo je popisal v spominih Nož: premišljevanja po poskusu umora, opisal pa jo je tudi v več intervjujih. »S kotičkom desnega očesa sem opazil – in to je bilo zadnje, kar sem z njim kadar koli videl – moškega v črnem, ki teče proti meni. Obraz mu je zakrivala črna maska. Bil je hiter in rahlo sklonjen. Lagal bi, če ne bi povedal, kako sem si včasih predstavljal podoben trenutek. Kako se atentator pojavi iz občinstva in se podobno, kot se je ta, zažene proti meni. Ko sem videl črno podobo, sem pomislil, da je to to. Da je to tisti, ki me bo dobil,« je zaupal novinarju. Zdelo se mu je, kot da ga je preteklost končno ulovila in ga poskušala zvleči nazaj v tiste čase. »Začutil sem močan udarec, noža najprej sploh nisem videl. Šele ko sem začel močno krvaveti, sem se zavedel, kaj se dogaja. Večkrat me je zabodel v vrat, vboda v oko se ne spominjam, vem pa, da sem padel,« je še pojasnil. Napad je trajal 27 sekund, kar je zelo dolgo. »Izredne pol minute intimnosti, v kateri se življenje sreča s smrtjo,« je poetično opisal tiste trenutke. Hadija Matarja ne v knjigi ne v pogovorih ne naslavlja z imenom. Pravi, da mu je podaril 27 sekund svojega življenja, kar je zanj dovolj. Več prostora v njegovem življenju pa si ne zasluži.
Ni stal na vhodu v nebesa
Rešili so ga poslušalci iz občinstva, ki so 24-letnika potegnili z njega. Še danes ne ve, kdo so bili vsi ti ljudje. Eni so se ubadali z napadalcem, drugi so poskušali ustaviti močno krvavenje. »Bilo je ogromno krvi. Gledal sem, kako odteka. Mislil sem si, da umiram. In zanimivo je bilo, da me ni bilo strah. Ničesar ni bilo, nobene glasbe na vhodu nebes, nobenih vrat. Veste, ne verjamem v take stvari. Verjamem, da je na koncu poti smrt. Tudi ta izkušnja ni spremenila mojega prepričanja, nisem doživel nikakršnega razsvetljenja,« je opisal trenutke bližnjega srečanja s smrtjo. In čeprav ne verjame v nadnaravne sile, v knjigi svoje preživetje opisuje kot čudež. Zaveda se, da je to protislovje. »Nikakor nisem imel občutka, da bi se z neba prikazala roka in me obvarovala. Mislim pa, da se je zgodilo nekaj, kar se ne bi smelo. Za kar nimam razlage,« je še razložil.
»Samo ležal je tam, napol mrtev, položen na posteljo. Ni se premikal, bil je mrzel, nič barve ni imel na obrazu. Celega je imel polepljenega, skupaj so mu ga držale nekakšne sponke,« pa je o pogledu na moža, ki je prišel iz operacijske sobe, povedala Rushdiejeva peta žena, pesnica in pisateljica Eliza Griffiths. Pri dihanju mu je pomagal ventilator, govoriti ni mogel. Zdravniki niso znali povedati, ali je nož, ki je prebodel oko, poškodoval tudi možgane. Ali jo sliši, je žena preverila s postavitvijo vprašanja, on pa se je odzval s premikom nožnih prstov. Takrat si je vsaj malo oddahnila.
Bogokletna knjiga
Rushdie se danes ne počuti kaj zelo drugače kot pred napadom, čuti pa, da ga spremlja nekakšna senca. Eni dnevi so zanj težji kot drugi, napad je poleg telesnih ran pustil tudi druge posledice. Sam pravi, da čuti prisotnost smrti. Ta ga zasleduje že vse od valentinovega leta 1989, ko je nekdanji iranski voditelj Ruhola Musavi Homeini zanj izrekel smrtno obsodbo zaradi 600 strani dolgega romana Satanski stihi, v katerih naj bi sramotil preroka Mohameda. Protesti so zajeli ves svet, zažigali so izvode osovražene knjige, jo v nekaterih državah prepovedali, v spopadih s policijo je umrlo dvanajst ljudi. Prevajalca, ki je Satanske stihe prevedel v japonščino, so umorili, številni, povezani s knjigo, so postali tarče nasilja.
»Nikoli nisem niti pomislil, da bi lahko knjiga izzvala takšno nasilje. Predvideval sem, da kakšnim gorečim vernikom verjetno ne bo všeč, a ti že tako niso marali ničesar, kar sem napisal. Morda sem bil malce naiven, a dotlej se ni nikomur zgodilo nič podobnega temu. Poleg tega noben sovražno nastrojen te knjige sploh ni prebral. Govorili so, da gre za žalitev. A če bi bil to cilj knjige, zanjo zagotovo ne bi porabil pet let svojega življenja in 600 strani. Če hočem užaliti, lahko to storim hitro,« je avtor knjige še pojasnil novinarju Andersonu Cooperju. Iranski voditelji so devet let kasneje naznanili, da fatve ne bodo izvršili ali k njeni izvršitvi spodbujali drugih, je pa Rushdie kljub temu še danes osovražen v islamskem svetu. Vsake toliko časa so se pojavile posamezne »ponudbe« denarne nagrade za njegovo glavo in številne grožnje s smrtjo. Zaradi njih je desetletje preživel pod policijsko zaščito, vse od leta 1989 pa se je preselil vsaj 60-krat. V spominih iz leta 2012 je zapisal, da je bila fatva zanj »prva nota temačne skladbe«.
Sojenja še ni bilo
Hadi Matar, ki ga je Rushdie označil za idiota, prihaja iz New Jerseyja, kjer je do napada živel v kleti mamine hiše. Najverjetneje je deloval sam, krivde za poskus umora ni priznal. V intervjuju za časnik New York Post je povedal, da je prebral le nekaj strani Satanskih stihov in nekaj kratkih posnetkov pogovorov s pisateljem prek spleta. »Nisem ga preveč maral, ker je napadal islam,« je izpostavil kot motiv. Začetek sojenja, na katerega čaka v priporu, so januarja preložili zaradi izdaje Rushdiejeve nove knjige. Obtoženčev odvetnik je namreč trdil, da je obramba upravičena do vpogleda v spomine in vse s tem povezano gradivo pred sojenjem, saj naj bi to predstavljalo dokazno gradivo. Pisatelj je pojasnil, da je moral to knjigo nujno napisati, saj je z njo prevzel nadzor nad tem, kar se je zgodilo, na nasilje pa je tako odgovoril z umetnostjo.
Prodaja njegovih knjig je po napadu skokovito narasla. »Zdaj, ko sem skoraj umrl, me imajo vsi radi,« se je zasmejal. Skupno je napisal več kot 20 leposlovnih, strokovnih in drugih del, redno je nominiran za najuglednejše literarne nagrade, britanska kraljica Elizabeta II. pa mu je leta 2007 podelila viteški naziv.
